Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Druge informacije

Novice

Nega gozda mora biti usmerjena in premišljena

03.04.2020
G. Jože Prah je revirni gozdar območja Jatna-Dole. Soavtor več razvojnih usmeritev na širšem slovenskem območju, organizator in mentor študijskih krožkov, pobudnik številnih prireditev, predavatelj. Snovalec več tematskih poti v Sloveniji, predsednik Kluba oglarjev Slovenije. Avtor številnih publikacij, prejemnik priznanj. Planinski in turistični vodnik ter vodnik Interpret Europe … Z njim se je pogovarjala Katarina Česnik.
Image caption:
Jože Prah, strokovnjak za gozdove
Podnebje se spreminja, kar se kaže pri vse številčnejših in intenzivnejših naravnih ujmah ter dvigu povprečne temperature. Ali so naši gozdovi dovolj vrstno pestri, da bodo lahko kljubovali tem spremembam? Jih lahko označimo kot zdrave in podnebno odporne? Kakšne lastnosti sploh ima “zdrav in podnebno odporen gozd”?

Ko razmišljamo o podnebnih spremembah in vprašanju, ali so naši gozdovi nanje pripravljeni, moramo v obzir vzeti tri poglede in se vprašati kaj je bilo, kaj je in kaj bo. S pomočjo paleontoloških raziskav lahko ocenimo kaj je bilo, z opazovanjem vidimo, kaj je in s pomočjo računalniških modelov lahko sklepamo o tem, kaj bo. Gozdarska stroka ima narejene stoletne modele, ki govorijo o razmerah, ki bodo takrat prevladovale. Že sedaj spodbujamo rast drevesnih vrst, ki naj bi bile primerne za takšne razmere in tako postopno gozd pripravljamo na spremembe. 

Menim, da bodo naši gozdovi na podnebne spremembe znali odgovoriti, saj smreke ne širimo več.  Menjamo žage, ki so namenjene predvsem rezanju listavcev, za take, ki režejo listavce. Ti dve točki moramo znati povezati. Če pogledamo, katere vrste so ostale po žledu, opazimo, da smreke ni več, so pa ostali listavci in te drevesne vrste moramo spodbujati. Premalo znamo pogledati v nedrje narave. Zavedati se moramo, da v  gozdarstvu 100 let ne pomeni veliko. 

Zelo pomembno je, da poznamo nosilno kapaciteto rastišča in razumemo oziroma poznamo model, ki opozarja na to, kaj se bo na tem rastišču s podnebnimi spremembami spremenilo. Ti dve stvari sta najvažnejši. Med tema dvema dejavnikoma moramo narediti presek in družbo pripravljati na razmere, ki jih lahko v preseku pričakujemo. Že sedaj moramo razmišljati, kaj bi na določenem območju radi imeli čez sto let. Ker delno te spremembe že lahko predvidimo, je pomembno, da že sedaj sadimo te vrste in k temu spodbujamo tudi lastnike gozdov. Pri tem pa ne smemo prenehati z opazovanjem narave in to, kar nam kaže pospeševati. Ne smemo pozabiti, da imamo v Sloveniji kar 14 pragozdov in prav vanje se gremo lahko učiti in poglobiti svoje znanje. Če bomo naravo spoznali in posnemali njeno delovanje, bodo tudi podnebne spremembe zagotovo lažji kašelj.

 

Celostno upravljanje z gozdovi je zahtevno, saj je potrebno vključevanje različnih akterjev in strok. Tovrstni pristop je ključen za prilagajanje na posledice podnebnih sprememb, zelo pomemben ukrep je ravno gozdna nega. Podatki kažejo, da je udejanjanje negovalnih del v gozdnogospodarskih načrtih GGE zgolj 29 % (leto 2018). Ali menite, da smo pripravljeni na izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe za gozdove? Kakšen pomen ima nega gozda za uspešno prilagajanje na podnebne spremembe? 

Trenutno je največji problem v gozdarstvu neopravljanje negovalnih del. Gozdarska stroka nima jasnega odgovora, kako teh 29 % nadgraditi, povečati. Na voljo imamo finančna sredstva, imamo znanje, ne naredimo pa veliko. Oblikovali smo že različne koncepte, a se ni nobeden obdržal. Ministrstva, vlada, javna gozdarska služba in lastniki gozdov moramo najti neko novo vizijo dela v gozdu, nege gozda.
Brez nege mladega gozda bomo imeli v gozdovih še več težav. Za trenutno dobro stanje naših gozdov je kriva biološka amortizacija, ki je prisilila lastnike, da so del sredstev, ki so jih pridobili iz gozda namenili v sklad in ta sklad je poskrbel, da so se negovalna dela izvajala 100 %. Mogoče bi bila uvedba biološke amortizacije v tem smislu, sicer na nekoliko drugačen način, pogoj za doseganje cilja zdrav, kvaliteten gozd. 

Ob tem pa ne smemo pozabiti na trajnost, ki je, kot je temu rekel dr. Anko, odpovedovanje, na žalost pa po večini razmišljamo samo za obdobje štirih let ...  Gozdarska filozofija, ki zna razmišljati na daljši čas, mora ponovno dobiti svoj moment. 

Nega gozda je pomembna, ker nam omogoča, da imamo zdrav sestoj ter tudi iz ekonomskega stališča izkoriščeno rastišče. Prav tako povečuje estetsko vlogo gozda, ki tudi ni zanemarljiva. 

Ekonomika v gozdarstvu se bo morala tudi pri nas spremeniti, potrebno bo gledati širše. Ne bi smeli računati samo, koliko lesa smo prodali, ampak dati gozdu tudi estetsko vrednost, saj turizem prinaša veliko denarja, v slabe gozdove pa turisti ne bodo zahajali. 

Z nego tudi usmerjamo rast drevesnih vrst, ki so tam na rastišču, in tistih, ki jih bomo lažje prodali. Z nego damo tem vrstam večjo vrednost že od začetka. Predvsem pa mora biti nega usmerjena in premišljena. Vprašati se moramo, kaj bo pomembno čez 100 let, kaj je trenutno v pragozdu.  

 

Zakaj v Sloveniji trenutno tako slabo izvajamo nego gozda? 

Predvsem zato, ker ne znamo razmišljati na daljši rok. Moramo se namreč zavedati, da nego, ki jo sedaj opravljamo, izvajamo ne za naše otroke, ampak za naše vnuke. Človek tako daleč težko razmišlja. Obenem pa dajemo prednost izključno lesu in se ne zavedamo, da z nego gozda uravnavamo tudi vodni sistem. Dati moramo širšo vrednost vsem ekosistemskim storitvam, ki jih izvaja gozd, ne samo lesu kot takemu.

Zavedati se moramo tudi, da imamo danes v Sloveniji med 450 000 in 460 000 lastnikov, med katerimi je po ocenah samo ena tretjina aktivnih. Veliko lastnikov gozda prihaja s podeželja, z delom so zelo obremenjeni, zato jim za nego gozda zmanjka časa. 

Nego gozda velikokrat podcenjujemo. To ni lahko delo, zahteva veliko znanja, ki smo ga delno tudi izgubili. Znanje o negi se je prenašalo iz delavca na delavca, to je moment, ki smo ga pretrgali. Veliko delavcev iz državnih ustanov in drugih d.o.o., ki so šle v likvidacijo, so dobro opravljali negovalna dela, sedaj so se upokojili in tega znanja ni več. Tisti, ki so se usposobili za ta poklic preko nacionalne poklicne kvalifikacije, so povečini kmetje, ki jim kot že prej omenjeno zmanjkuje časa. Za izvajanje nege gozda bi potrebovali profesionalni kader.


V Sloveniji Imamo veliko pestrost lastnikov gozdov, tako po številu kot po strukturi. Kar 76 % gozdov je v zasebni lasti, 21 % gozdov je v lasti države ter 3 % v lasti občin. Po zadnjih podatkih je tako v Sloveniji že 286.000 gozdnih posesti, ki jih ima v lasti kar 413.000 gozdnih posestnikov. Menite, da je to za naše gozdove dobro ali slabo? Kako se lastniška razdrobljenost kaže na terenu? 

Prepričan sem, da je to dobro, saj se je zato ohranila pestrost. Če bi bile lastnice večje korporacije, bi imeli slabe gozdove. Menim, da bi prav temu morali dati večjo vrednost. Četudi govorimo ravno obratno, da je razdrobljeno lastništvo slaba stvar, je to odlično! Menim tudi, da pomanjkanje nege ni zaradi razdrobljenega lastništva, ampak zaradi pomanjkanja časa in neaktivnosti. 

Potrebujemo poslovni sistem. Sem zagovornik oddelčnega gospodarjenja, ki ga že imamo, a bi ga morala država sistemsko spodbujati. V vsakem oddelku je nekaj lastnikov. Lastniki oddajo svoj gozd v najem državi, ta pa zagotovi, da so vsa dela v gozdu dobro opravljena. Država bi morala zagotoviti, da bi tisti, ki so se odločili za oddelčno gospodarjenje, bili nagrajeni. 

Trenutni ukrepi države so sicer dobrodošli, a niso ciljno usmerjeni. Potrebno jih bi bilo nadgraditi tudi s turizmom v gozdu. Potenciale za to imamo, a bi se tega morali zavedati tudi v slovenskem državnem gozdu. Namesto, da bi gozdove izkoriščali samo za les, bi lahko pokazali, prav tukaj v SiDG-ju, kaj pomeni turizem v gozdu in temu dali večji pomen. 


Zelo ste aktivni v študijskih krožkih. S pomočjo krožkov ste označili in utrdili številne poti, tudi gozdne učne poti ter izdali različne tiskovine. Kakšen je odziv ljudi na te poti, radi zahajajo nanje, jih v okolju prepoznajo? Menite, da bi lahko s študijskimi krožki naslavljali in reševali problem neaktivnih občin pri gospodarjenju z gozdovi? Bi bilo smiselno del gozdnih površin, ki so v lasti občin ali države in ki z njimi ne gospodarijo, dati v souporabo in upravljanje študijskim krožkom?

V Sloveniji imamo preko 700 tematskih poti. To je odlično za turizem in izobraževanje o trajnosti, seveda, če so poti dobro načrtovane in povezane. Najpomembnejši in najtežji vidik študijskih krožkov je spodbujanje motivacije, udeleženci študijskih krožkov idejo najprej preučijo, nato jo prenesejo na teren, v naravo. Tako sami pridejo do določenih znanj,strateških usmeritev in to znanje prenesejo v svoje življenje ter širšo okolico. Tako so študijski krožki primer dobre prakse v prostoru. Da, menim, da bi bilo smiselno del gozdnih površin dati v uporabo in souporabo študijskim krožkom. Dober primer prakse študijskega krožka je npr. Od vznika do evra.


Kako komentirate organiziranost gozdarstva v Sloveniji?

Menim, da je celotna struktura, kot smo jo sprejeli z dopolnitvami Zakona o gozdovih, napačna.  Morali bi imeti drugačen moment razvoja gozdarstva v Sloveniji. Naše gozdarstvo bi moralo preiti pod enovito organizacijo, oblikovano kot javno podjetje, ki bi skrbelo za vse gozdove. Ta model smo razvili skupaj s kolegi iz Biotehnične fakultete, vendar ga je vlada zavrnila. Verjamem pa, da ko se bo politika spremenila, bomo prešli na ta novi model. Z njim bi bila močno vpeta javna gozdarska služba, gozdarstvo ne bi slonelo le na ekonomski bazi, oplemenitili bi ga s filozofijo gozdarstva. V gozdarstvu je namreč drugače, kot nas je učil dr. Mlinšek. Načrtovati moraš tako, da spoznaš stanje, oblikuješ cilje in izvajaš ukrepe. Vse to v enem, mi smo vse to razdružili, kar ni dobro. Stanje znamo posneti, cilje še oblikujemo, ukrepi se izvajajo drugje in evalvacije teh ukrepov se dogajajo na 10 let. Včasih je en revirni gozdar izvajal vse tri vidike. Sedaj je vse odtujeno. Pristojni to opravičujejo, da če bi imeli vse tri momente v enem subjektu, bi prihajalo do korupcije. Sam menim, da bi bilo koristneje imeti gospodarstvo pod eno streho, tistih par, ki delajo škodo, pa jih bi bilo potrebno izločiti, saj so tudi v tem sistemu. 

Mnogo lažje bi s tem prostorom gospodarili, če bi bili pod eno streho. Tako bi lažje odgovorili tudi na podnebne spremembe in spodbujali vse ekosistemske storitve. Mi smo sedaj še državni sektor spustili na ekonomsko bazo in to ni prav.