Sredozemsko morje je še toplo, jaz pa v njem namakam noge. 8. oktober 2022. Dan, ko sem zaključil svoj pohod po Via Alpini, drugič zapored. Tokratno prečkanje Alp me je neizmerno obogatilo in pri tem seveda ne mislim na evre ali dolarje. Prečkanje gorskih masivov od človeka zahteva, da se odpove materialnemu, a zato ga zasujejo duhovni zakladi – če le bo široko odprl svoje srce in če bo pripravljen to nevidno bogastvo tudi sprejeti. Najprej moramo biti pripravljeni na sprostitev. Da za seboj pustimo svoje prenatrpano življenje, svojo identiteto, ki jo nosimo kot očetje, matere, sodelavci in sodelavke, zaposleni v podjetjih, da odložimo skrbi prepogosto nepomembnih vsakdanjikov. Gore nas bodo same odvedle nazaj k bistvenemu. Piti. Jesti. Spati. Postavljati eno nogo pred drugo. Vedno znova graditi iz nič. Življenje postane zelo enostavno, naš odnos do živega se spremeni. Korak za korakom se naučimo ceniti lepoto drevesa, ki ga upogiba veter, razveselimo se zvoka žuboreče vode v gorskem potoku, strmimo nad barvami neba v večernem mraku. Življenje je polno lepote in prav ta lepota mi je odprla oči, predvsem pa srce. V zaznavanju lepote živega sem občutil močno, spokojno in globoko veselje. Opazovati lepoto živega pomeni vrniti se v sedanji trenutek. Lepota živega nas ne bo zapustila. Ostaja tukaj, v vidnem dosegu, in čaka, da jo prepoznamo. V tem vidim znamenje upanja – celo v najtežjih trenutkih imamo še vedno možnost, da se s to lepoto povežemo, doživimo občutek navzočnosti in si vzamemo predah, da pozabimo na skrbi. Gore so zelo velikodušne. Podarile so mi veselje, navzočnost, zaupanje in upanje, to pa so dragoceni darovi v tem negotovem svetu. Prehoditi Alpe zame nikoli ni bilo vprašanje telesne zmogljivosti in cilj mojega pohoda ni bil doseči morsko obalo. Hotel sem si vzeti čas in se naučiti živeti drugače, v soglasju z življenjem v meni in okoli mene. Občutim neizmerno globoko hvaležnost za živost, ki mi je na dolgem pohodu v Alpah stala ob strani. Naredila me je notranje močnejšega, samozavestnejšega, tudi svoje sreče se bolje zavedam. Taka lepota nič ne stane. Ko jo opazujem, postaja moje srce vse večje in vse bolj ljubeče. Življenje skrbi za nas in nič ne zahteva v zameno. In vendarle je toliko vsega. Z Via Alpine sem se vrnil z željo, da bom skrbel za živo, ki nas obdaja, in tako izrazil hvaležnost za vse, kar mi je podarilo, da bomo tudi v prihodnje lahko dobro živeli na tem planetu, predvsem pa zato, ker življenje, odkar sem se vrnil s pohoda po Alpah, ljubim še bolj. Zahvala gre goram. Naučile so me, kaj pomeni ekologija.

Julien Defois, gorski vodnik iz francoskega kraja Seyne, je poleti 2022 prehodil obnovljeno rdečo pot Vie Alpine kot eden od osmih raziskovalcev in raziskovalk, ki jim je bila v ta namen tudi podeljena pohodniška štipendija. Znamenito daljinsko pohodniško pot je prehodil že drugič, tokrat pa se je svojemu »notranjemu potovanju« med hojo posvetil z literarnega vidika.

Več informacij: www.experience-outdoor.com/author/julien-defois