Ko govori, njeni temni kodri divje poskakujejo sem in tja, kot da bi hoteli podkrepiti njene besede. Sedemindvajsetletna Italijanka se ukvarja z raziskovanjem socialnih inovacij na Evropski akademiji v Bolzanu (Eurac). Ko se prisrčno zasmeji, se skoraj zdi, kot da bi se hotela opravičiti zaradi svojega kaotičnega načina izražanja.

To je njena pot do cilja in uspeha. Njena zadnja ideja je nastala, ko je v svojem rodnem kraju v dolini Val di Non/Nonstal natančneje pogledala okoli sebe. Zgrozila se je nad razvojem naravne in kulturne pokrajine. V domači dolini, znani po plantažah jablan, je obdelava večine tal intenzivna, zasebnikom je bila v zadnjih desetletjih dana v uporabo precejšnja površina zazidalnih zemljišč. Dejstva, da kmetijstvo ni isto kot biotska raznovrstnost, se Cristina Dalla Torre seveda zaveda.

Zaradi svojih prizadevanj v mladinskem svetu CIPRE in kot članica upravnega odbora CIPRE Italija ji je bilo jasno, da je za kmetijske in prostorskonačrtovalske procese potreben čas in da sam ne moreš veliko doseči. Za uspešne in trajnostno naravnane spremembe je nujno sodelovanje drugih ljudi, zlasti ljudi njene starosti. »Nekdo mora imeti na začetku idejo, ki pa je dobra le, če je z njo mogoče navdušiti tudi druge.«  

Cristina Dalla Torre je zbrala svoje prijatelje in znance in nastal je niz aktivnosti, namenjenih spodbujanju biotske raznovrstnosti v regiji in ozaveščanju ljudi o odnosu med biotsko raznovrstnostjo in pokrajino. Skupina, zbrana okoli mlade raziskovalke, je med drugim predlagala obiske na šolah, organizacijo festivala biotske raznovrstnosti in izdajo knjige. Cristina ob tem pravi takole: »Dobra ideja ima trdno osnovo in možnosti za nadaljnji razvoj.« Tako kot jablane v dolini Val di Non/Nonstal: močno deblo nosi veje, na katerih rastejo številni plodovi, nikoli pa natančno ne vemo, v katero smer se bodo obrnile.