Vožnja z vlakom, je prepričan, je odlična priložnost, da se zapleteš v pogovor z neznanci. Toni se redno vozi na relaciji med domačim Lihtenštajnom in Dunajem, avstrijskim glavnim mestom, kjer študira zgodovino in digitalno humanistiko. Sodeluje tudi z lokalnim časopisom in za eno od lihtenštajnskih občin raziskuje zgodovino kraja in njegove prednike. Poleti, ko ni predavanj, skrbi za razporejanje turističnih avtobusov pri domačem prevoznem podjetju in pomaga v lokalnem komunalnem podjetju.

Navdihujejo ga vsakodnevna srečanja, ki so naključna. Zavestno iskanje ne bi bilo smiselno, pravi: »To bi bilo ravno tako neumno, kot bi iskali srečo.« Da jih lažje odkrije, pa mu vendarle nekoliko pomagajo številne aktivnosti, s katerimi se ukvarja.

A Toni ni avanturist, ki bi se v divjino odpravil brez načrta in steklenice z vodo. Njegov korak je pretehtan; vedno se je pripravljen ustaviti, če najde navdih, ali se vrniti. Razmišlja veliko in globoko, misli oblikuje mirno in premišljeno. Njegova prodornost je pravo nasprotje njegovemu hudomušnemu smehu, ki se mu prikrade na obraz, in nagajivo zibajočim se kodrom, ko se mu oči zožijo v tanki reži, iz katerih se iskri in lesketa.

Včasih ga srečanja prisilijo, da začne o svoji viziji sveta razmišljati na novo. Za svoje »gradove v oblakih«, kot temu pravi sam, potrebuje prostor. V ozkem, togem okolju mu to ne uspeva ravno najbolje. Gradove lažje postavlja visoko zgoraj na gori ali ob pogledu na morje, če seveda pokrajina idejam dopušča veličino in širino. Navsezadnje velja tudi za socialne inovacije: te potrebujejo prostor, naleteti morajo na posluh in odobravanje, nastajajo pa v soočenjih mnenj med mladimi in starimi, je prepričan.