Gore so svoboda. Naše Alpe so skupna dobrina in ta vsem zagotavlja pravico do prostega dostopa. Tu, na prostem, smo vsi enaki.

Z zgornjo trditvijo bi se najverjetneje mnogi strinjali. A za trenutek pomislimo na svojo zadnjo planinsko turo ali prenočitev v planinski koči. Koliko pohodnikov je bilo belcev? Koliko jih je bilo brez telesne ali duševne okvare? Koliko jih je imelo akademsko izobrazbo? Koliko jih je uporabljalo opremo in si nadelo oblačila običajnih blagovnih znamk za prostočasne dejavnosti na prostem? Koliko jih je bilo neustrezno opremljenih? Kar se sliši kot brezmejna izkušnja v naravi, pravičnost in enakost, pa je v resnici kar pogosto daleč od tega. Dostop do gora in gorskih športov je neredko nepravičen, izključujoč, omejevalen in diskriminatoren.

Gorski športi namreč niso poceni. Samostojno organizirana dvodnevna planinska tura po bavarskih Alpah nas bo stala od 100 do 200 EUR, cena enodnevnega izleta brez postankov znaša od 25 do 100 EUR.[1] Razred zase so športne dejavnosti, ki zahtevajo veliko opreme, denimo plezanje ali smučanje. So cene za socialno šibkejše ugodnejše? Nikakor. Z gorskimi športi se ukvarjajo posamezniki, ki si to lahko finančno privoščijo in glede na statistične podatke so to predvsem ljudje brez migrantskega porekla.[2] Čeprav za gorske športe obstajajo vključujoče in integrativne ponudbe,[3] so te pogosto časovno omejene ali pa so na voljo le v mestnih središčih, saj so odvisne od financiranja ali infrastrukture (npr. plezališča). Večinoma je ponudba odvisna od zavzetosti posameznikov. Z gorskimi športi se ukvarjajo ljudje, ki so zdravi in telesno ter umsko sposobni. Pomemben dejavnik za udeležbo v športu je tudi možnost dostopa za družinske člane: prenos znanja in motivacije za gorske športe in varstvo narave poteka predvsem v družini. Statistično gledano se zlasti socialno ogrožene družine aktivno ne ukvarjajo z gorskimi športi. Z gorskimi športi se ukvarjajo ljudje iz socialno privilegiranega okolja.[4].

»Svobodo gora« tako omejujejo finančne in družbene ovire kakor tudi ovire, ki izhajajo iz ponudbe in izobraževanje, zato je udejstvovanje v gorskem športu pogosto ekskluzivno in diskriminatorno, zlasti za družbeno prikrajšane skupine. Za resnično enakopravno udejstvovanje v športnih dejavnostih, ki se izvajajo v gorskem svetu, potrebujemo bolj vključujoče programe, finančne olajšave, izobraževanje družin in omogočanje dostopa že od otroštva dalje – šele tako bodo naša srečanja v gorah pestra kot v dolini.