Voda že od nekdaj privlači ljudi, pa naj bo element v pokrajini, povzročiteljica nesreč ali vir navdiha. Pripovedovalec starodavnih zgodb Andreas Weissen iz švicarskega kantona Valais takole razmišlja o povestih in mitih, povezanih z vodo:
Star valaijski pregovor pravi: "Z'wenig und z'vill verderpunt alli Schpill". Ali če prevedemo: Ob pomanjkanju ali preobilju je šale konec. Ko se torej zadovoljstvo nenadoma spreobrne v nekaj smrtno resnega, na primer takrat, ko je dežja premalo ali preveč in ljudem grozijo suše ali poplave s katastrofalnimi posledicami.
Odkar ljudje stalno naseljujejo divji in ne najbolj prijazen hribovit svet, kot je značilen za Alpe, so obsojeni na sobivanje z izrednimi naravnimi dogodki. Topografija in podnebje skupaj z gravitacijskimi silami sta tista, zaradi katerih v dolino pridrvijo izredne količine vode, blata, grušča in kamna ter poškodujejo ljudi, njihove naselbine in predmete.

USTVARITI LEDENIK, PRIčARATI IZVIR
V luči antropocentričnega pogleda na svet se taki izredni naravni dogodki imenujejo "katastrofe". Že od pradavnine poskušajo ljudje dognati, kaj so pravzaprav vzroki za sprožitev teh naravnih sil. Kot pravi ljudski glas, je v davnih časih živel Rollibock, pošastna žival, z ognjeno žarečimi očmi, odeta v kožuh iz žvenketajočih ledenih sveč. Da se je razjezil, je bilo dovolj že samo to, da je bilo neprevidno izrečeno njegovo ime. Takrat se je ta kozel na dveh nogah razsrdil in pustošil ob robu ledeniških jezer toliko časa, da je voda zgrmela v dolino. Ali pa vremenske čarovnice - samo spraznile so zajemalko vode in že je nebo odprlo vse zapornice, ogromne količine vode pa so odplaknile človeka in žival. Tudi kadar ljudje niso pokazali usmiljenja in so lačnemu odrekli hrano, brezdomnemu popotniku pa posteljo, so občutili smrtno moč sil narave.
Zanimivo je, da je v starih bajkah in pripovedkah večinoma človek tisti, ki povzroča katastrofe, saj prestopa meje ali pa ne upošteva zapovedi. Arhetipski razlagalni vzorci tu iznenada naletijo na danes še kako aktualne scenarije - kot posledica podnebnih sprememb, ki jih je človek povzročil z napačnim ravnanjem. Medtem ko je šlo v starodavnih pripovedkah za prestopanje moralnih meja, pa je v znanstvenih modelih porušeno ekološko ravnovesje - a v obeh primerih z apokaliptičnimi posledicami.
Spremenimo prizorišče: številne alpske doline so tako suhe, da je tam zelo skromna tudi vegetacija, kmetijska raba zemlje in stalna poselitev pa sploh ne bi bili možni, če ljudje ne bi zgradili sistemov umetnega namakanja. Tudi v pripovedkah so ljudje poskušali posnemati ledenike in iz njih pričarati izvire. Brez uspeha. Tako jim ni preostalo nič drugega, kot da so do svojih travnikov, njiv in vrtov speljali staljeno vodo po več kilometrov dolgih kanalih in jarkih, ki jim na Južnem Tirolskem pravijo waale, v Valaisu suonen ali bisses, v dolini Aoste ru, v Briançonnaisu pa peyras. Noč in dan so kmetijske kulture namakali v strogo določenih turnusih zalivanja.
Ena od bajk pravi, da se je sv. Peter nekega dne le usmilil prebivalcev Valaisa in jim predlagal, naj boga prosijo, da jim pošlje več dežja in si tako prihranijo težaško delo. Ti pa so njegov predlog, sicer hvaležno, zavrnili, češ da tako življenjsko pomembnega dela ne morejo prepustiti tujcu, saj so ga želeli opraviti sami. In ker še niso izumrli, namakajo svojo zemljo še danes.

********************************************************
POSREDOVALEC KULTURE IN OKOLJEVARSTVENIK
Andreas Weissen, rojen leta 1957 v Brigu v švicarskem kantonu Valais, je direktor Mreže švicarskih parkov. Ena od dejavnosti, s katero se ukvarja, so tudi bajke in povesti: ko jih pripoveduje, popelje poslušalce s svečo, blokflavto in glasom v davno minuli čas. Andreas Weissen je na univerzi v Fribourgu študiral novinarstvo, na bernski univerzi pa pedagogiko ter ekonomsko in socialno zgodovino. V letih 1995-2004 je predsedoval Mednarodni komisiji za varstvo Alp (CIPRA).
www.andreas-weissen.ch (de)

********************************************************
Vir: Alpe na odru, št. 98 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/5222)