Aldo Rodigari stoji na eni od sipin sredi Rombacha, ki mu v retoromanščini pravijo Rom, z mikrofonom, pripetim na ovratnik srajce, in govori v bučanje okoli njega. O tem, kako so renaturirali reko, pa zakaj je status zavarovanega območja za Val Müstair tako pomemben. Zdi se, kot da mu reka ob njegovih nogah mrmraje pritrjuje. Podžupan Val Müstaira (Graubünden) je svoj govor v nemščini dobro napisal, le težko izgovorljiva beseda renaturalizirati mu gre, Retoromanu, malce težje z jezika.
Lokacija snemanja na švicarsko-italijanski meji je le ena od petih prizorišč petnajstminutnega dokumentarnega filma "Za skalnega puščavarja in navadnega močerada", ki je nastal na pobudo Mednarodne komisije za varstvo Alp (CIPRA). V Franciji nam župan mesta Saint-Martin-d'Uriage, Bruno Murienne, pojasni, kako so občine s premišljenimi ukrepi prostorskega planiranja zagotovile naravi dolgoročno preživetje. V južnotirolskem Taufersu v Italiji in Ramoschu v švicarski dolini Unterengadin pred kamero spregovorijo občinski predstavniki, da bi pridobili somišljenike, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri povezovanju habitatov. Med enim in drugimi pa direktor CIPRE International Bruno Stephan Walder ponazarja pomen in medsebojno povezovanje tovrstnih dejavnosti, katerih namen je ohranitev neizmerne biotske raznovrstnosti alpskega sveta.
Pomembno vlogo pri filmu so - sicer zunaj objektiva kamere - odigrali tudi sodelavci Ciprine mreže: nekateri so v vlogi partnerjev Iniciative za ekološki kontinuum pomagali pripraviti potrebno znanje, drugi so sodelovali pri zasnovi filma, izbrali ustrezna mesta za snemanje in seznanjali CIPRO s pravimi protagonisti.
Leta 2011 se je Val Müstaira, kjer živi komaj 1.600 prebivalcev, uvrstil na Unescov seznam kot biosferni rezervat. Danes so v teh krajih ponosni na to, kar je bilo svoje dni predmet spora. Pred leti je namreč projekt revitalizacije mokrišč Palüds v Fulderi povzročil veliko nasprotovanje, saj so se kmetje bali, da jim bo prosto meandrirajoča reka odvzela zemljo. A danes, ko ta ni več utesnjena v ozko korito, ubogljivo vijuga mimo negovanih travnikov. Obdelovanje polj je za kmete postalo lažje, turisti pa cenijo edinstveno kulturno pokrajino vzdolž Rombacha. Aldo Rodigari se je iz izkušenj naučil, da je mogoče z majhnimi, a uspešnimi primeri pridobiti ljudi tudi za večje projekte. "Revitalizirana obrečna pokrajina je danes dodatna prednost za biosferni rezervat Val Müstair." Pogosto se zgodi, da pomaga že spodbuda, ki prihaja od zunaj, recimo od okoljskih organizacij. Aldo Rodigari upa, da bo film ljudem odprl oči tudi drugod. Iz njegovih besed je zaznati ponos: "Resda smo regija na obrobju, nismo pa rovtarji."
Ista reka, tokrat na drugi strani meje, v Italiji. Tu ji pravijo Rambach. Margit Gaiser stoji pred kamero in govori kot dež. Občinska svetnica iz Taufersa ne varčuje z jezikom in kritizira minimalno moč predvidene vodne elektrarne v primerjavi z ogromno škodo, ki bo povzročena okolju in pokrajini. Govori o samovoljnem ravnanju občine Taufers, ki datuma referenduma o predvideni gradnji elektrarne ni uskladila s sosednjo občino Mals. Pa o informacijah, ki jih odgovorni zamolčijo prebivalcem. O turistih, ki se znajdejo na meji in ne vedo kam, saj se pohodniška pot na italijanski strani nenadoma konča. Pa tudi o priložnostih, ki bi jih lahko družinam in obrtnim dejavnostim v vasi prinesel status zavarovanega vodotoka.
Vsega pred kamero vendarle ne pove, saj ne želi nikogar javno napasti. Raje poskusi s prepričevanjem, zlasti nekaj manj kot 1.000 prebivalcev Taufersa. Upe polaga v film - če bo ta zbudil pozornost na vsealpski ravni, bi lahko morda tudi v domačem kraju sprožil proces ozaveščanja. Margit Gaiser, ki sodeluje tudi v enem od združenj za ohranitev reke Rambach, se zdi, da bi morale biti publikacije CIPRE kar obvezno čtivo za občinske svetnike in svetnice: "Govoriti si upa le tisti, ki je obveščen!"
"Na področju voda obstaja mnogo ovir, saj so tudi uporabniki številni", pojasnjuje Angelika Abderhalden, Ciprina kontaktna oseba v Unterengadinu in direktorica fundacije Pro Terra Engiadina, v kateri so se zapisali ohranjanju in urejanju pokrajine posebne kulturne ali naravne vrednosti. Drugi povezovalni projekti naj bi bili manj sporni. Naloga občin je ugotoviti, kje so največje potrebe po delovanju. "Ekološko povezovanje naj se izvaja tam, kjer imajo od njega največ koristi."
Tega se zaveda tudi Victor Peer, župan tako imenovane ekovasi Ramosch v dolini Unterengadin, kjer dunajski dijaki in dijakinje vaščanom pomagajo pri varovanju suhih travišč pred zaraščanjem z grmovjem ali drevjem. Peer je kmet, zrasel je v Unterengadinu in "od nekdaj je povezan z naravo". A pravo vrednost sonaravne pokrajine je spoznal šele, ko je začel sodelovati z občino, okoljskimi organizacijami in kantonalnimi uradi. Danes se podpisuje kot predsednik sveta fundacije Pro Terra Engiadina in ocenjuje, da bo urejanje naravnih površin v prihodnosti postalo vrednota "za turizem in ljudi, ki tukaj živijo". Da pa je CIPRA izbrala za prizorišče filma prav njegovo majhno občino, razume kot veliko potrditev in pravi: "Mi smo na pravi poti!"

Barbara Wülser
CIPRA International

*************************************************************
Film: Občine povezujejo habitate
Petnajstminutni dokumentarec "Za skalnega puščavarja in močerada" naj bi predvsem spodbudil prizadevanja občin za vzpostavitev ekološke povezanosti. Film, ki ga je sofinancirala fundacija Valüna, je na voljo na spletni strani CIPRE in Iniciative za ekološki kontinuum v francoski, italijanski, nemški in slovenski različici. Pri CIPRI International lahko naročite tudi DVD.

*************************************************************
Vir: Letno sporočilo CIPRE International za leto 2012
www.cipra.org/sl/CIPRA/cipra-international