Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Dolgoletni sopotniki

Zgodovina in gremiji Alpske konvencije - CIPRA in Alpska konvencija se lahko ozreta na dolgoletno skupno zgodovino. O vsealpskem mednarodnem pravnem aktu se je sicer govorilo že ob ustanovitvi CIPRE v petdesetih letih, da pa je začel tudi veljati, so pripomogle šele prometna problematika in okoljske katastrofe v osemdesetih
"Zagotovo najpomembnejša naloga Alpske komisije je, da pripravi mednarodno konvencijo o Alpah in poskrbi, da jo bodo udeležene države tudi sprejele." Tako je zapisano v pripravljalnem dokumentu iz leta 1951, ki je nastal ob ustanovitvi CIPRE. A miniti je moralo štirideset let, da se je načrt CIPRE dejansko uresničil: 7. novembra 1991 so okoljski ministri alpskih držav in komisar EU za okolje v Salzburgu/A le podpisali Sporazum o varstvu Alp - Alpsko konvencijo.
Zgodovina Alpske konvencije je tesno povezana z zgodovino Mednarodne komisije za varstvo Alp (CIPRE). Ta je, ustanovljena leta 1952, svoje delovanje v prvih dvajsetih letih omejila na vsakoletne konference in stališča o konkretnih projektih. Na začetku osemdesetih je usmeritve delovanja spremenila in se odprla širšemu krogu akterjev, ustanovila predstavniške odbore v posameznih državah, pozneje pa še prevzela profesionalno vodenje sekretariata. CIPRA se je v večji meri osredotočila na čezmejno raven in obenem zahtevala čezmejne celovite razvojne koncepte.

Problemi ostrijo zavest
Izredna porast prometa v osemdesetih je zahtevala nove in širše zasnovane rešitve. Poleg tega se je zaradi številnih naravnih nesreč, kot so zemeljski plazovi in poplave, povečala ozaveščenost politikov in prebivalstva o alpskem življenjskem prostoru. Za Alpsko konvencijo je nastopil pravi trenutek - in CIPRA ga je izkoristila.
Leta 1987 je CIPRA, ki ji je predsedoval Mario F. Broggi, začela pripravljati vsealpsko mednarodno pogodbo. Leto pozneje ji je uspelo doseči preboj s tako imenovanimi lindauskimi pogovori, v okviru katerih je okoli dvesto strokovnjakov in predstavnikov vlad razpravljalo o izzivu, ki ga je predstavljala Alpska konvencija. CIPRA je skupaj z Mednarodno zvezo za varstvo narave (IUCN) izdelala osnutek konvencije, ki so ga v smislu "usmeritev za Alpsko konvencijo" uporabili ministri in ministrice za izhodišče svojih razprav na prvi Alpski konferenci leta 1989.
Na omenjeni prvi Alpski konferenci v Berchtesgadnu/D je bila v razpravo vključena tudi nacionalna raven, saj so na njej sodelovale alpske države. Pomembno vlogo za uspešen potek konference je imel gostitelj in takratni nemški minister za okolje Klaus Töpfer (gl. intervju z njim na str. 14).

Prihodnost je negotova
Po podpisu Alpske konvencije na drugi Alpski konferenci leta 1991 v Salzburgu pa je moralo miniti še desetletje, preden so okvirno konvencijo ratificirale vse alpske države in Evropska unija. Ta predvideva, da se za vsako od dvanajstih tem pripravi poseben izvedbeni protokol (glej str. 5). Doslej je bilo izdelanih osem protokolov. Od devetih pogodbenic so vse protokole zaenkrat ratificirale Avstrija, Francija, Lihtenštajn, Nemčija in Slovenija. Evropska unija in Monako sta ratificirala le posamezne protokole, Švica in Italija pa nista ratificirali niti enega. S tem je postala prihodnost Alpske konvencije še bolj negotova kot kdaj koli doslej (glej str. 8 in komentar na str. 23).

*********************************************
Gremiji Alpske konvencije

Alpska konferenca
Alpska konferenca je organ odločanja, katerega člani so ministri in ministrice alpskih držav in Evropske unije. Þlani zasedajo vsako drugo leto v državi, ki predseduje Alpski konvenciji. Prva Alpska konferenca je potekala v Berchtesgadnu v Nemčiji, naslednja pa bo 9. marca 2011 v Brdo pri Kranju. Predsedstvo se praviloma zamenja po vsaki konferenci.

Stalni odbor Alpske konvencije
Stalni odbor je izvršni organ Alpske konference, ki ga sestavljajo visoki uradniki pogodbenic. Nadzoruje uresničevanje vodilnih idej, načel in ciljev Alpske konvencije v praksi. Þlani Stalnega odbora se sestajajo praviloma dvakrat letno.

Odbor za preverjanje
Odbor za preverjanje je nadzorni organ, ki Stalnemu odboru vsaka štiri leta predloži poročilo o uresničevanju Alpske konvencije in njenih protokolov v praksi.

Stalni sekretariat Alpske konvencije
Stalni sekretariat zagotavlja Alpski konvenciji strokovno, logistično in administrativno pomoč. Sedež ima v Innsbrucku v Avstriji, zunanjo enoto, tako imenovani oddeljeni sedež pa v Bolzanu v Italiji. Stalnemu sekretariatu je pridružena tudi posebna enota, tako imenovana Task force za zavarovana območja iz Chambéryja v Franciji.

Delovne skupine in platforme
Njihovo ustanavljanje - vsakokrat za dveletno mandatno obdobje - je v pristojnosti Stalnega odbora. Delovne skupine in platforme so odgovorne za izdelavo novih protokolov, priporočil in izvedbenih ukrepov, spremljanje aktualnih razvojnih usmeritev in poročanje Alpski konferenci in Stalnemu odboru o doseženem napredku.

Opazovalci
Zasedanj Stalnega odbora in Alpske konference se udeležuje 14 vladnih in nevladnih organizacij, med njimi tudi CIPRA, kjer lahko podajo svoje predloge, nimajo pa pravice do glasovanja.
*********************************************

Vir: Alpe na odru, št. 95 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4586)
e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.