Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Alpska konvencija koristi tistemu, ki jo uporablja

Neokrnjeni narava in kultura: Hüttschlag v dolini Grossarltal/A spada k hribovskim vasicam, ki si prizadevajo za trajnostni turizem v skladu z načeli Alpske konvencije.

Neokrnjeni narava in kultura: Hüttschlag v dolini Grossarltal/A spada k hribovskim vasicam, ki si prizadevajo za trajnostni turizem v skladu z načeli Alpske konvencije. © TVB Grossarltal

Švica in Avstrija stopata po različnih poteh - Kot osrednji državi sredi Alp imata Švica in Avstrija podobne pogoje. Þlovek bi mislil, da bi zato morali imeti podobne interese, kar zadeva skupno alpsko politiko. Ne bo držalo: medtem ko Avstrija protokole Alpske konvencije postopno uresničuje, v Švici njihova ratifikacija še vedno ni na dnevnem redu. Kateri so razlogi za tako različno ravnanje?
Več kot polovica Avstrije in Švice, tj. 65 oz. 60 odstotkov državnega ozemlja, leži v Alpah. Skupaj obe alpski državi zavzemata 42 odstotkov površine alpskega loka. Þetrtina švicarskega prebivalstva, kar znaša dva milijona ljudi, živi v Alpah. V Avstriji predstavljajo dobri štirje milijoni alpskih prebivalcev celo polovico celotnega prebivalstva. Ljudje v Avstriji in Švici so se opredelili za alpsko identiteto in to ne samo v Alpah, temveč tudi v regijah, ki nanje mejijo.
Državi izvajata intenzivno politiko gorskih območij, pa naj bo to v hribovskem kmetijstvu, regionalni politiki ali turizmu. Najbolj prometni tranzitni osi v Alpah, Brenner in Gotthard, ležita na območju Avstrije in Švice. Tudi vodna energija ima v obeh državah pomembno vlogo. Poleg vseh teh skupnih točk pa obstaja tudi pomembna razlika: odnos obeh držav do Alpske konvencije se ne bi mogel bolj razlikovati. Ta je sicer različen v vseh alpskih državah, vendar so razlike med Švico in Avstrijo še posebno opazne.
Medtem ko je februarja 1994 Avstrija kot prva pogodbenica ratificirala okvirno konvencijo, je Švica skupaj z Italijo Alpsko konvencijo leta 1998 oz. 1999 ratificirala zadnja. Leta 2002 je avstrijski parlament ratificiral vse izvedbene protokole naenkrat in - soglasno. Italija in Švica sta edini pogodbenici, ki nista še ratificirali niti enega protokola. Švicarski parlament je septembra 2010 celo ponovno sklenil, da ne bo niti začel razprave o morebitni ratifikaciji zaenkrat treh protokolov (glej uokvirjeno besedilo). Ostaja torej vprašanje: katera od alpskih držav je sedaj glede Alpske konvencije "poseben primer": Avstrija ali Švica? Ali bolje rečeno: zakaj je Alpska konvencija v Avstriji tako uspešna?

Zgledna kultura konstruktivnega prerekanja
Odgovor je treba iskati na "avstrijski poti", kot Avstrijci sami označujejo svoj odnos do Alpske konvencije. Država je poseben primer, kajti o konvenciji je potekala široka razprava že v njeni začetni fazi, pravi Peter Hasslacher, predsedujoči CIPRI Avstrija in tisti mož, ki spremlja Alpsko konvencijo že od samega začetka. Izmenjava mnenj je bila živahna, obstajal je tudi velik politični interes. Vse se je odločalo z razpravo. Ministrstva, krajevni in deželni organi, predstavniki gospodarstva, turistični delavci, civilna družba, vsi so bili in so še vključeni v tako imenovani nacionalni odbor Alpske konvencije. Posnemovalci teh odborov so obstajali tudi drugod, vendar je sedaj aktiven le še odbor v Franciji.
Široka podpora navznoter je Avstriji omogočila enoten nastop navzven. Avstrija je spoznala, da je Alpska konvencija lahko pomemben instrument za obvladovanje nastajajočih problemov na območju Alp. Vsi so si bili enotni: treba je prepovedati gradnjo novih čezalpskih tranzitnih osi in doseči soglasje pri cestnih projektih s čezmejnimi vplivi. Prometni protokol je bil zato za Avstrijo ključni protokol, ostale pa je država podpisala šele potem, ko sta bila sprejeta omenjena dva pogoja.
Deset let trajajoča razprava o vsebini protokolov je, kot je prepričan Hasslacher, spremenila dojemanje Alp v avstrijski javnosti. Alpske teme so v tem obdobju naletele na precejšnje zanimanje, navsezadnje tudi zaradi delovanja CIPRE Avstrija na področju odnosov z javnostmi: ustanovljena leta 1975, vodi od leta 1994 dalje urad Alpske konvencije, ki je imel sedež sprva na Dunaju, danes pa v Innsbrucku. S službo za pravno svetovanje CIPRA prispeva k temu, da je Alpska konvencija v javnosti bolje sprejeta, in se zoperstavlja prepričanju, da gre za pretirano zaščitniški akt.

"Poseben primer Švice" deluje prek meja
Nekaj postaja jasno: kar zadeva Alpsko konvencijo, Avstrija ni "poseben primer", le izkoristila je priložnost in jo uporabila sebi v prid. Zakaj je druge pogodbenice niso posnemale ali pa so jo posnemale le polovičarsko?
Izhodiščni položaj "Švice kot posebnega primera" se kljub vsem geografskim in vsebinskim podobnostim povsem razlikuje od položaja Avstrije. Zgodovino t.i. naroda volje, ki ga od leta 1848 tvorijo štiri jezikovne regije in kulture, je zaznamoval strah pred odločanjem tujcev. V svetovnih vojnah Švica v pretežni meri ni sodelovala, s pristopom Organizaciji združenih narodov so se Švicarji strinjali šele v drugem poskusu leta 2002 po uspelem referendumu, članstvo v Evropski uniji ali NATU ostaja tabu. Alpsko konvencijo so od samega začetka zaznavali kot dokument, ki je nastal od zgoraj navzdol, na kar so se Švicarji s svojo izrazito federalistično predstavo o sebi odzvali zelo občutljivo. "Sklicevanje na poseben primer je ljudi odvrnilo," pravi Mario F. Broggi, nekdanji predsednik CIPRE International. Vendar pa tak način mišljenja ni trajnostno naravnan, saj "globalizacija zahteva drugačne odgovore - ali pa nas bo pustila na stranskem tiru."
Švicarska zavrnitev izvedbenih protokolov vpliva tudi na druge pogodbenice. "Vedno pogosteje je slišati kritiko," ugotavlja Peter Hasslacher. Pomen Alpske konvencije je v švicarsko-avstrijskem obmejnem prostoru oslabljen. "Ljudje napačno domnevajo, da imajo Švicarji zaradi geografske lokacije prednosti."
Ali je torej švicarski "ne" tudi začetek konca Alpske konvencije? Hasslacher ne misli tako. Zaenkrat še ne. Doslej namreč še ni bilo boljšega instrumenta; Alpska konvencija je še vedno referenčna točka za dosledno alpsko politiko. Vendar: "Þe Švica in Italija s 40 odstotki površja v območju veljavnosti Alpske konvencije ne bosta sodelovali, potem proces ni bil uspešen." Hasslacher upa, da bo Švica v nekaj letih vendarle obnovila proces ratifikacije. Medtem pa bo z zanimanjem opazoval, kaj bo Švica v vlogi predsedujoče države Alpski konvenciji ukrenila v naslednjih dveh letih.

*********************************************
Švicarska vlada potrdila pripravljenost za sodelovanje
Švica prevzema v naslednjem dveletnem obdobju predsedovanje Alpski konvenciji in to neposredno po zavrnitvi izvedbenih protokolov v parlamentu. Kot je v pismu CIPRI zapisala okoljska ministrica Doris Leuthard, se odločitev proti ratifikaciji protokolov ne bi smela razumeti kot načelna zavrnitev Alpske konvencije, saj za Švico mednarodno sodelovanje na območju Alp tudi v prihodnje ostaja osrednja naloga. Ministrica vidi švicarsko predsedovanje kot priložnost vendarle dokazati interes države za solidarno sodelovanje v Alpah. Da bi lahko trajnostnost na globalni ravni okrepili, mora alpsko območje igrati zgledno vlogo za druge.
Da bi Alpsko konvencijo lahko približali prebivalcem gorskih regij, si okoljska ministrica želi, da bi CIPRA švicarsko vlado pri tem aktivno podprla. "Kar zadeva nadaljnji razvoj Alpske konvencije, je organizacija že večkrat oblikovala odlične spodbude za razmislek." Stefan Kunz, predsednik CIPRE Švica, podpira željo švicarske vlade. Švica bo tako med predsedovanjem morala dokazati, da je s tem, ko bo določila obetavne teme in uresničevala konkretne projekte, ki bodo Alpam koristili, Alpski konvenciji pripravljena vdahniti novo življenje. "Za to pa so potrebni pogum, politična volja in ustrezna finančna sredstva."
*********************************************

Vir: Alpe na odru, št. 95 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4586)
e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.