Nafta je daleč najpomembnejši svetovni vir energije. Njeno industrijsko črpanje se je začelo šele leta 1859, traja torej dobrih 150 let. V tem zgodovinsko gledano sorazmerno kratkem času je poceni in stalni dotok energije spremenil temelje sveta. V industrializiranih državah se je blaginja občutno povečala. Poleg tega je nafta v številnih primerih postala osnova za proizvodnjo in prevoz velikega števila materialnih dobrin.

Peak oil je naravni zakon
Zaloge nafte pa niso neizčrpne. V naslednjih desetletjih bo črpanje nafte na globalni ravni doseglo vrhunec, tako imenovani peak oil, nato pa bo začelo upadati (gl. stran 9, grafikon 1). Nafta bo na razpolago tudi po doseženem vrhuncu, le v vsako leto manjšem obsegu. Ponudba se bo zmanjšala, kar bo lahko privedlo do bojev zaradi razdelitve in energetskih kriz. Nazadnje pa se bodo leta 3000 zgodovinarji ozrli na današnji čas in dejali: "To je bilo obdobje nafte. Zelo nemirno, a z njim je sedaj konec".
V ZDA je črpanje nafte doseglo vrhunec že leta 1970. Pozneje so ga dosegle tudi Norveška, Velika Britanija, Romunija, Egipt in Mehika, njihova proizvodnja pa je začela upadati. Kdo, se je glasilo neprijetno vprašanje, lahko ta izpad nadomesti in poleg tega krije vedno večje potrebe po nafti v novo industrializiranih državah, kot sta Kitajska in Indija? Zdi se, da je Rusija že dosegla skrajno mejo. Vprašanje je, ali in v kolikšnem obsegu lahko Savdska Arabija, Nigerija in Irak črpanje nafte še povečajo. Nigerijo in Irak pestijo nemiri in vojna. Indonezija, ki je tudi že dosegla vrhunec črpanja, je morala leta 2008 celo izstopiti iz Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC), saj je postala njen neto uvoznik. V težavah sta se znašla tudi Venezuela in Iran, kjer je gorivo poceni, potrošnja raste, količine nafte, predvidene za izvoz, pa se manjšajo. "Ravno sedaj, ko povpraševanje po energiji močno narašča, se proizvodnja na številnih naftnih poljih manjša," so se junija 2007 pritoževali v družbi Shell. Znaki so povsem jasni: nafta je še na voljo, le časi, ko je bila poceni, so minili.
O tem, kdaj bo prišlo do globalnega vrhunca črpanja nafte, si strokovnjaki niso enotni. Osrednje spoznanje je, da količin načrpane nafte ni mogoče dvigovati v nedogled. Leta 1914 so na svetu dnevno načrpali milijon sodčkov (vsak po 159 litrov), leta 1945 šest milijonov. V zadnjih 50 letih je prišlo do prave naftne "omame". Na svetovni ravni danes dnevno načrpajo 85 milijonov sodčkov nafte. Do kolikšne mere je mogoče količino še povečati ? Francoska naftna družba Total opozarja, da se peak oil že bliža. "Lahko bomo veseli, če nam bo uspelo načrpati 100 milijonov sodčkov," je novembra 2007 izjavil vodja družbe Christophe de Margerie. Malo pozneje, februarja 2009, je svojo napoved popravil in številke občutno znižal. "Nikoli več nam v svetovnem merilu ne bo uspelo načrpati več kot 89 milijonov sodčkov". Po prepričanju družbe Total smo vrh količine dnevno načrpane nafte torej že dosegli. Sicer pa je vrhunec črpanja tako ali tako naravni zakon in se mu ne moremo izogniti niti s pomočjo tehnike niti s pomočjo denarja. Trčili smo ob skrajne meje materialne rasti.

Vedno nove napovedi
Vsako leta novembra Mednarodna agencija za energijo (IEA) objavi World Energy Outlook (WEO), standardno poročilo o globalni energetski oskrbi, ki jo vlade evropskih držav, med njimi tudi alpske države, uporabljajo kot izhodišče za dolgoročno energetsko načrtovanje.
Z vidika raziskovanja vrhunca črpanja nafte je najpomembnejše število obširne študije tisto, ki navaja maksimum proizvodnje. Presenetljivo je, da študija omenjeno število kar naprej spreminja in da je IEA svoje številčne napovedi prisiljena vsako leto popravljati navzdol. Leta 2005 je IEA v poročilu WEO še izjavljala, da bi se lahko globalna proizvodnja nafte do leta 2030 dvignila na 120 milijonov sodčkov dnevno in da do vrhunca načrpanih količin še zlepa ne bo prišlo. IEA je morala pozneje svojo izjavo popraviti tako, da je število zmanjšala naprej na 116 milijonov sodčkov, v poročilu leta 2008 pa na 105 milijonov sodčkov.
Kdor bo grafikone v poročilu WEO natančno proučil, bo videl, da se število aktivnih naftnih polj pada in sicer že danes (gl. stran 9, grafikon 2, temno modro polje). Da bi bilo do leta 2030 sploh mogoče doseči 105 milijonov sodčkov dnevno, je IEA sama uvedla novo kategorijo surove nafte, ki se nanaša na nafto, ki jo bo šele treba odkriti in na naftna polja, kjer je treba proizvodnjo šele vzpostaviti, ali pa na tisto, ki izvira iz izboljšanih izkoristkov obstoječih naftnih polj (gl. grafikon 2, stran 9). Ali in kako bo potrebovano količino sploh mogoče proizvesti, je vprašljivo.
Na podlagi omenjenega vprašljivega grafikona je IEA v poročilu WEO za leto 2009 izjavila, da je porabo nafte mogoče še do leta 2030 povečati na 105 milijonov sodčkov dnevno. Vendar številka ni realna, kot je pred kratkim britanskemu časopisu Guardian priznal uslužbenec IEA, ki pa svojega imena ni hotel razkriti iz strahu, da bo izgubil službo. "Že številka 120 sodčkov za leto 2005 je bila nesmiselna," je povedal uslužbenec IEA. "Pa tudi današnje številke so pretirane in IEA se tega zaveda. Številni posamezniki znotraj agencije IEA menijo, da proizvodnje ne bo mogoče obdržati pri 90 do 95 sodčkih dnevno. Nekateri se bojijo, da bi v primeru, če se bodo številke še nižale, na finančnih trgih nastala panika."

Manj dobrin in več turistov za Alpe
Že od opozoril Rimskega kluba v sedemdesetih letih dalje je znano, da sta nafta in tudi zemeljski plin na našem planetu na voljo le v omejenih količinah in da bo prej ali slej prišlo do krize. Da bo po vsej verjetnosti do vrhunca črpanja prišlo že pred letom 2020, je večini ljudi še vedno povsem neznano dejstvo. "Zemeljski plin bi morali opustiti preden nas bo zapustil on," pravi Fatih Birol, glavni ekonomist v IEA. Taka opozorila bi morali resno upoštevati.
Zaradi vrhunca črpanja nafte bodo zlasti alpske regije postavljene pred nove izzive. Vse, kar ni proizvedeno v Alpah, je treba tja pripeljati. Prevozi so danes poceni, ker je poceni tudi nafta. Po vrhuncu njenega črpanja se bo prevoz podražil. To pomeni, da bo treba na številnih področjih pričakovati višje stroške. In to ne zgolj na področju mobilnosti, temveč tudi pri dobrinah in ogrevanju, kadar se za le-to uporablja nafta. Prilaganju se ne bo mogoče izogniti. Treba bo pospešeno spodbujati gradnjo dobro izoliranih hiš, uporabo manjših in varčnejših avtomobilov ter rabo obnovljivih virov energije. Po drugi strani pa lahko domnevamo, da se bodo po naftnem vrhuncu mednarodni leti podražili, Evropejci pa bodo počitnice najbrž pogosteje preživljali v Alpah in ne na Karibih.