Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Druge informacije

Novice

...in zunaj pred oknom igra narave

Dve stoletji opazujemo Alpe od zunaj in kot celoto, jih oblikujemo v skladu z našimi predstavami. Šele s takim zaznavanjem smo se začeli zavedati krhkosti narave in končnosti sveta. Sedaj pa želimo Alpe z istimi sredstvi, s katerimi smo jih spremenili, vrniti v nekdanje idealno stanje. Je to nesmisel?
Včasih Alpe niso bile nič več kot življenjski prostor ljudi, ki so se tam naselili, za številne druge pa tranzitni prostor. Danes se jim nihče več ne približa, ne da bi nanj pustile globok vtis. V zadnjih dveh ali treh stoletjih, odkar Alpe obravnavamo kot celoto v osrčju Evrope in znotraj držav, ki s svoje strani prav tako veljajo kot enote, ljudje Alpe oblikujejo, varujejo, upravljajo, povečujejo njihovo vrednost in jih opremljajo v skladu s predstavo o enotnosti. Povedano enostavneje: že dve stoletji se Alpe oblikujejo tako, kot si jih predstavljamo. Iz tega je nastala ideja o insceniranju Alp in njihovem zapisu v podobah.
Ko so države v prvi polovici 20. stoletja ustanovile prve narodne parke v Alpah, njihova naloga še ni bila varovanje ekosistemov ali ohranjanje biotske raznovrstnosti. Največkrat je bil cilj varstvo značilne pokrajine kot npr. v francoskem parku La Bérarde ali varstvo življenjskih prostorov velikih divjih živali v narodnem parku Gran Paradiso. Države tako varujejo določeno podobo narave in Alp kot naravni vir.
Ko so bili zgrajeni prvi veliki hoteli za turiste, ki so želeli raziskovati alpsko pokrajino in okolje, so arhitekti na gori Rigi ali v švicarskem Interlaknu, v francoskem Chamonixu ali italijanski Cortini načrtovali zgradbe, ki so izgledale kot velike koncertne dvorane: premišljena razporeditev sob in skupnih prostorov, vrsta storitev v sami zgradbi ali neposredni bližini in pri pogledu skozi okno veličastna igra narave...
Ko se je v prvi polovici 20. stoletja v Alpah začela gradnja prvih železniških prog in serpentinastih cest, se je to pogosto dogajalo s tihim upanjem, da bodo ti povečali kakovost alpske pokrajine ali vsaj povečali njeno spokojnost. Svoje dni je ta infrastruktura služila kot instrument in motiv za insceniranje Alp. Gradbeniki in krajinarji so delovali z roko v roki.
Kadar se z dobrohotnostjo oblasti in finančno podporo države skrbno kosijo travniki, ljubeče zbirajo tradicionalni predmeti in ohranjajo stare obrti, se to skoraj vedno zgodi zato, da bi se ohranila podoba Alp, ki je ne bi radi žrtvovali na oltarju modernosti, produktivnosti in ekonomske logike. Ta dediščina je del naših podob alpskega sveta in jim vtisne svoj pečat. Tako že več stoletij opazujemo in spreminjamo Alpe v skladu z našo predstavo o enotnem prostoru, ki ga imamo o Alpah kot naravnem zbiralniku, objektu občudovanja, zbirki pokrajin, spominskem muzeju ali skupnem prostočasnem in zabaviščnem parku.

Opremljanje Alp
Pravzaprav je temu tako, odkar Alpe opazujemo iz drugega zornega kota, odkar smo našli alternativo k povsem notranjemu zaznavanju, kakršnega imajo domačini, ki najprej mislijo na svoj življenjski prostor in nanj neposredno tudi vplivajo. S tem, ko Alpe opazujemo od zunaj, da jih vidimo kot celoto, pa tudi s tem, da se pri njihovem opazovanju odznotraj popolnoma zavedamo, da ljudje zunaj vidijo stvari drugače, so Alpe postale objekt intimnih in skupnih projekcij. Postale so predmet, ki se oblikuje po viziji sveta, v katerem imajo Alpe svoj prostor poleg drugih objektov.
Raznovrstnost podob oblikuje naše zaznavanje. Naša modernost temelji na viziji sveta, narave, zgodovine in družbe, ki krajem in območjem pripisuje določene vloge. Giblje se med realnostjo gora in načinom, kako jih doživeti in predstaviti, kar vpliva na naše ravnanje in naše izkušnje. Modernost ponuja številne tehnike, ki nam omogočajo realnost prilagoditi prikazani podobi. Multiplicira oblike posredovanja, ki opredeljujejo naše zaznavanje alpske realnosti: stenske poslikave in panoramske slike kot nekoč, oglaševalni plakati v današnji podobi, nešteto razglednih točk, postavljenih ob avtocestah in na žičniških postajah ter opremljenih z informacijskimi tablami, čaščenje in spominjanje na domače umetnike, na nekdanje popotnike in na prednamce. Naše zaznavanje Alp je že dolgo in postaja vedno pogosteje zasenčeno in obenem osvetljeno s podobami in opisi Alp, ki so razgrnjeni pred nami.
Je tak razvoj obžalovanja vreden ali razveseljujoč? Je to vprašanje sploh smiselno, če gre pri tem za mogočno civilizacijsko gibanje? Saj tak razvoj ni značilen le za Alpe. V svetu, kjer se prosti pretok oseb, blaga in podob povečuje, je celotna realnost zastrta s tančico različnih predstav. Sodobne družbe realnost v celoti inscenirajo, saj so se odpovedale preprostosti in neposrednosti, s katero svoj svet doživljajo tradicionalne družbe. Þe se nam tak razvoj zdi obžalovanja vreden ali razveseljujoč, sploh ni pomembno. Morali bi le poskušati razumeti, kako ravnamo s tem dejstvom in z njim povezano odgovornostjo.
Naša izkušnja sveta je danes večja kot kdajkoli poprej, prav tako tudi naše nagibanje k temu, da razmišljamo o svojem ravnanju in družbenem okolju. Þe je zato potrebno, da je naša zrcalna slika realnosti pomembnejša kot neposreden stik z resničnostjo, zakaj pa ne? Zlasti ker je naša sodobna družba mojster umetnosti kompenziranja. Odkar se zavedamo ranljivosti narave in končnosti sveta, varujemo in doživljamo naravo zaradi nje same kot še nikoli doslej. Odkar se zavedamo, da nas je preplavil val nenehnih in včasih tudi opojnih sprememb, se močneje kot kdajkoli doslej zavzemamo za ohranitev naše dediščine. Na isti način raste naša potreba po neposrednem stiku z realnostjo Alp, toliko bolj, kolikor so njene podobe povsod prisotne. Naše navdušenje nad gibanjem v naravi, vrtnarjenjem in delom z materiali, ali drugače rečeno, naša naklonjenost za neposredno doživljanje realnosti je na isti ravni kot naša naklonjenost k opazovanju Alp skozi knjige, filme, muzeje in razstave, to je skozi očala brezštevilnih in vsepovsod pričujočih medijev.

Vizija, tehnika in - odgovornost
Tudi pri upravljanju in oblikovanju gora prevladujejo paradoksi. Že dve stoletji poskušamo z vsemi sredstvi narediti gore še bolj "gorske". Okoli leta 1870 je bilo slavnemu ameriškemu krajinskemu arhitektu Fredericku Olmstedu naročeno, da v Montrealu, takratnem največjem in najhitreje rastočem kanadskem mestu, na neprevisoki gori v neposredni bližini mestnega središča naredi osnutek načrta za javni park. Omenjeni gori - Mont Royal - so prebivalci Montreala od nekdaj ljubkovalo pravili "gora". Olmsted jih je prijel za besedo in v projekt zapisal: "Za lokacijo parka so izbrali "goro", v resnici pa je to gora, ki si tega imena ne zasluži (....) in komajda zgleda kot prava gora. In ravno v tej njeni vprašljivi kakovosti se skriva vsa njena moč. Bilo bi škoda, če bi iz nje naredili kaj drugega kot - goro." Olmsted se je osem let ukvarjal z razporeditvijo skalovja in uvoženih dreves, načrtovanjem poti in oblikovanjem pokrajine. Pri tem je izhajal iz idealne podobe Alp, kot jo je poznal iz knjig Johna Ruskina. Rezultat je bil presenetljiv in sploh ne tako kičast, kot je bilo pričakovati. Park Mont Royal je še danes eden najlepših javnih parkov v Kanadi.
Montreal je izjemen primer, ki pa neposredno kaže, kako danes ravnamo z Alpami. Krajinski arhitekt morda ni več vseprisoten, je pa zato še vedno prisotna težnja po oblikovanju gora: pokrajinska politika, neoregionalna arhitektura, renaturacija vodotokov, sanacija mestnih četrti in smučišč, upravljanje turističnih središč, ukrepi kmetijske in okoljske politike, zvočne in svetlobne igre itd. S številnimi pobudami naj bi dali obliko videzu realnosti, opirajoč se pri tem na določeno predstavo o Alpah.
Naša družba sodobnega časa ljubi podobe in tehnike, ki med seboj usklajujejo realnost in predstave, tudi z vidika nevarnosti, da bomo to igro prignali v absoluten nesmisel, kot so renaturacija Alp, njenih gorskih pobočij, rek, zapuščenih predelov itd. Tako, kot je hvalevredno in potrebno prizadevanje, da je treba prevzeti odgovornost za naravo, pa si moramo obenem vendarle priznati, da ni večjega paradoksa, kot je želja, da bi Alpe v naravno, idealno stanje vrnili z enakimi sodobnimi tehničnimi sredstvi, s katerimi smo jih nekoč spremenili. Vizija, tehnika in odgovornost - morda so prav to ključne besede, ki opisujejo kolektiven odnos do Alp jutrišnjega dne.


Bernard Debarbieux
Profesor geografije, Univerza v Ženevi/CH

Bernard Debarbieux, Claude Marois, 1997: "Le Mont Royal: forme naturelle, paysage et territorialités urbaines", Cahiers de Géographie du Québec, vol 41 (f).

Bernard Debarbieux, 1998:
"The mountain in the city: Social uses and transformations of a natural landform in urban space", Ecumene, vol. 5, number 4 (en).
e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.