Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Nov pogled na naravo

Od izoliranega naravovarstva k ekološkim omrežjem V pristopu k varstvu narave in vrst se v zadnjih letih dogajajo velike spremembe. Ohranjanje redkih habitatov namreč vse bolj nadomešča razumevanje in obravnavanje pokrajine kot celote. Nov pogled na varstvo narave je pripeljal do modela ekoloških omrežij, oziroma do ideje o t.i. ekološkem kontinuumu, ki zavarovanim območjem omogoča "pogled prek svojega plota".
Pot od doma na delovno mesto, v samopostrežno trgovino ali pa na oddih v gore - mobilnost ima za nas, ljudi, pomembno vlogo. Potrebo po svobodi gibanja imajo tudi živali in rastline, saj v svojem življenjskem, letnem ali dnevnem ciklusu potrebujejo dostop do različnih virov in habitatov, da bi se lahko primerno prehranjevale, širile in razmnoževale.
Od začetka 20. stoletja obstajajo poskusi, da bi biotsko raznovrstnost ohranjali na prav v ta namen določenih območjih, v tako imenovanih zavarovanih območjih. V Alpah je bil prvi narodni park ustanovljen leta 1914: to je bil Švicarski narodni park. Danes obstaja v alpskem loku skorajda 900 zavarovanih območij najrazličnejših kategorij in dimenzij, ki pokrivajo okoli 25 odstotkov alpskega območja. Tudi če njihov poglavitni cilj ni zgolj varstvo narave, je površina narodnih parkov in naravnih rezervatov, katerih namen je neposredno ohranjanje biotske raznovrstnosti, vendarle upoštevanja vredna, saj znaša kar sedem odstotkov območja veljavnosti Alpske konvencije.

Od statičnega k dinamičnemu varstvu narave
Gamsi se na meji narodnega parka ne ustavljajo in dvoživke pri prečkanju ceste ne pogledajo desno in levo - zato jih vsako pomlad na tisoče postane žrtev cestnega prometa. Naravi ne ustreza razdelitev, ki jo je napravil človek. Ta naravne rezervate ločuje od poselitvenih zemljišč, razmejuje pokrajino s prometno infrastrukturo ter določa državne in občinske meje. Zato je treba naravo varovati tudi zunaj zavarovanih območij, tam, kjer so glavni razlogi za po vsem svetu naraščajočo izgubo biotske raznovrstnosti. Ta izginja zaradi uničevanja naravnih habitatov, drobitve pokrajine, prekomerne raba naravnih virov in zmanjševanja deleža tradicionalne kulturne pokrajine. V Alpah se omenjeni procesi zaradi posebnega geografskega konteksta osredotočajo zlasti na doline in ravninske predele, medtem ko zavarovana območja ležijo večinoma nad 2.000 m.n.v., kjer so konflikti, ki jih povzroča človek s svojimi zahtevami po rabi prostora, sorazmerno majhni.
Ljudje so spoznali, da zgolj zavarovana območja dolgoročno ne morejo zagotavljati ohranjanja biotske raznovrstnosti, zato so v preteklih letih nastali novi naravovarstveni koncepti. Prostorske povezave med dobro ohranjenimi in ekološko visoko vrednimi osrednjimi conami naj bi omogočale selitve in s tem izmenjavo med posameznimi biotopi ter preprečile genetsko osiromašenje, ki je posledica drobitve pokrajine in izumrtja osamelih populacij. Povezovalni elementi, kot so koridorji ali vmesni zaščiteni biotopi (stopni kamni) so dobro ohranjene, prostorsko omejene vmesne površine, ki med seboj ločene habitate spletajo v "ekološka omrežja".

Alpska konvencija v pionirski vlogi
Projekti in pobude za vzpostavitev ekoloških omrežij so tudi v Alpah vedno pogostejši. V Švici so, denimo, na državni ravni ustanovili "nacionalno ekološko omrežje". V Franciji in Nemčiji obstajajo različne pobude na regionalni in lokalni ravni, npr. v regiji Rona-Alpe ali pa na Bavarskem mreža BayernNetzNatur. Obseg delovanja in način izvajanja se od pobude do pobude zelo razlikujeta. Razvoj posamezne mreže je odvisen od socialnega in političnega okolja ali lokalnih geografskih danosti. V med seboj močno povezani biogeografski regiji, kot je alpski masiv, pa je izredno pomembno, da so posamezna prizadevanja med seboj usklajena, različne ravni meril pa med seboj poenotene. Le na ta način je mogoče v celoti postopati
koherentno.
Alpska konvencija daje primeren okvir za omenjeno usklajenost, saj v svojem protokolu o varstvu narave izrecno zahteva "povezanost določenih zavarovanih območij na čezmejni ravni". S tem se hkrati izpolnjujejo cilji številnih drugih mednarodnih predpisov in sporazumov, med drugim evropske habitatne direktive ali panevropske ekološke mreže.

Mednarodno sodelovanje je zaželjeno
Vsi najpomembnejši gorski masivi so hkrati obmejna območja: Alpe, Pireneji in Karpati se, denimo, raztezajo čez več držav. Mednarodno sodelovanje ima zato še posebno pomembno vlogo, če gre za izdelavo in izvedbo projektov vzpostavitve ekoloških mrež tako znotraj posameznih gorskih regij kot tudi med njimi (gl. prispevek o projektu Econnect na strani 18). Z ozirom na nove izzive v okoljevarstvu, kot so podnebne spremembe, ki so gorske regije še posebno prizadele, so ekološke mreže izrednega pomena. Z nastajanjem novih ekoloških povezovalnih struktur se lahko vrste na spreminjajoče se okoljske razmere odzovejo z odseljevanjem in premiki areala.
Dosedanje izkušnje s projekti vzpostavljanja ekoloških mrež, kot so jih izvedli v francoskem departmaju Isère ali tudi v Švici v okviru subvencioniranja ekoloških izravnalnih površin v kmetijstvu, so zelo pozitivne. Zaradi dejstva, da je subvencioniranje trajnostne in za naravo sprejemljive rabe zemljišč posebnega pomena, se mora v projekte vključevati široka paleta najrazličnejših deležnikov. Kmetijstvo, gozdarstvo in gospodarjenje z vodo, a tudi turizem, prostorsko planiranje in promet - raznolikost partnerjev odpira nove poti in možnosti medsektorskega dialoga in konstruktivnega sodelovanja.

Razvijanje dolgoročnih perspektivč
Za dolgoročni uspeh projektov je odločilnega pomena možnost trajnostnega zavarovanja ekoloških omrežij oziroma ekološke funkcionalnosti pokrajine. V ta namen je treba v koncepte urejanja prostora vnesti rezultate raziskav in projektov, ki se morajo v konceptih tudi dolgoročno uveljaviti. Pri tem ne gre za določanje novih zavarovanih površin ali določenih pokrajinskih elementov, temveč za razvoj kompleksne, fleksibilne in dinamične vizije regije, v kateri se bo ekološka funkcionalnost upoštevala dolgoročno. Ekološki pomen regije ni v velikosti površine njenih zavarovanih območij, temveč je odvisen od tega, v kolikšni meri bo uspelo v simbiozi med seboj ponovno povezati človeka in naravo. To pomeni, da moramo ljudje ravnati v sozvočju z naravo na celotnem območju delovanja. Z ustreznimi dokumenti razvojnega načrtovanja je mogoče orisati celotno vizijo ter na vseh področjih uspešno in koherentno uskladiti različne dejavnosti. Od usklajenosti nima koristi zgolj narava - od delujočih, živih ekosistemov imamo neposredno korist tudi ljudje.
e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.