Omenjena študija pojav prvič raziskuje na celotnem območju Švice in pri tem zajema več kot stoletno obdobje (zgodovinski razvoj od l. 1935 dalje, scenariji do l. 2050). Na območju švicarske planote so nepozidani otoki skorajda povsem izginili, za Juro in alpsko predgorje to velja deloma. Þe so bila mestna naselja leta 1935 med seboj še vidno razmejena, pa danes že segajo globoko v zaledje. Stopnja rasti pozidanih zemljišč v Švici se je v letih 1980-2002 v primerjavi z obdobjem 1960-1980 sicer umirila, vendar pa scenariji iz študije kažejo, da se bo pozidava z veliko verjetnostjo močno povečala, če ne bodo sprejeti ustrezni protiukrepi. Raziskovalna skupina zato med drugim predlaga, da se določijo orientacijske vrednosti, značilne za regijo, na podlagi katerih bi bilo mogoče omejiti pozidanost.
Študija raziskovalne skupine Inštituta za terestrične ekosisteme na ETH Zürich je objavljena na www.nfp54.ch/d_news.cfm?News (de, fr).