Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Lokalna identiteta za šum denarcev?

09.06.2008 / Fabrizio Bartaletti
Počitniška stanovanja so nosilni steber turizma v italijanskih Alpah, saj skupaj z najemnimi stanovanji predstavljajo okrog 75% celotnih razpoložljivih stanovanjskih kapacitet.
Image caption:
Stara navada - železna srajca: Večina lastnikov vikendov in počitniških stanovanj, ki prihajajo iz mest, prinese s seboj svoje navade in obdrži svoj krog prijateljev in znancev, ki prav tako prihajajo od tam. Da bi zadovoljili njihove potrebe, se številna zimskošportna središča postopoma spreminjajo v nekakšne luksuzne počitniške kraje, ki imajo z lokalno kulturo vse manj stičnih točk. © Frank Schultze/Zeitenspiegel
Kljub temu pa je vloga, ki jo igrajo v gospodarstvu posameznih turističnih krajev, veliko manjša od njihovega števila, saj počitniška stanovanja po eni plati predstavljajo veliko porabo prostora, ki je večji del leta neizkoriščen, po drugi strani pa lahko celo slabšajo celotno podobo turističnega kraja. Tako imenovani »vikendaši« se namreč pogosto identificirajo s krajem, kjer sicer prebivajo ter nato med dopustom vsiljujejo navade ter krog prijateljstev iz mest, od koder prihajajo. »Pravi turisti« so tako pogosto izločeni in se lahko celo počutijo kot »tujci v tuji hiši«.

Razširjenost počitniških stanovanj v Italiji
Za razliko od Francije in deloma tudi Švice, italijanske Alpe vendarle niso povsod enako preplavljene s počitniškimi stanovanji. Ta so najbolj masovno prisotna v zahodnih Alpah – predvsem v pokrajinah Torino, Cuneo, v dolini Aoste in v Alpah okrog Bergama – manj oziroma manj enakomerno pa v vzhodnih Alpah, kjer jih je veliko predvsem v nekaterih turističnih krajih v bližini Milana in Brescie (Madonna di Campiglio) ali v zahodnem delu Veneta (Folgarìa), okrog Cortine d’Ampezzo in v okolici Vicenze (Planota Asiago). Na Južnem Tirolskem je počitniških stanovanj precej manj, z redkimi izjemami v okolici Merana, Welschnofna, Castelrotta, malo jih je tudi v Furlaniji, z izjemo zimskega središča Piancavallo, v občini Aviano. Obstaja torej pozitivna korelacija med številom počitniških stanovanj in bližino velikih mest, kar je podobno tudi primerom v drugih državah (n.pr. Garmisch v bližini Münchna, Davos v v bližini Züricha in Adelboden v bližini Berna). Vendar pa tako vez lahko omilijo ali odpravijo lokalne politike z zaviranjem gradnje počitniških stanovanj ter z večanjem osveščenosti lokalnega prebivalstva o kulturni vrednosti njihovega prostora.

Občine z največjim porastom števila počitniških stanovanj
Pričujoča analiza se nanaša na celotno ozemlje italijanskih Alp; analizirane občine niso le gorski zimski ali poletni turistični kraji, ampak tudi kraji ob jezerih ali ob vznožjih gora, na pobočjih ali v gričevnatih predelih. Podatki so bili zbrani na podlagi popisov v letih 1981, 1991 in 2001, ki pa žal niso vsi enako kakovostni in jih tudi ni mogoče popolnoma medsebojno primerjati.
Na podlagi obstoječih podatkov lahko sklepamo, da je bodo leta 1981 v italijanskih Alpah 516.000 počitniških stanovanj – vključno s tistimi, ki jih lastniki ne uporabljajo, a tudi tistih, ki jih bolj ali manj redno oddajajo v najem – z okrog 2.680.000 prostih ležišč. Da bi prišli do števila počitniških stanovanj in vikendov v letu 2001, obdelujemo na tem mestu projekcijo na osnovi podatkov iz leta 1981, 1991 in 2001, ki so bili že zbrani za občine v alpskih predelih Ligurije, Piemonta in doline Aoste, v katerih je koncentriranih okrog 40?% vseh počitniških stanovanj. Iz te projekcije izhaja, da se je od leta 1981 do leta 2001 število počitniških stanovanj v italijanskih Alpah povečalo za 14,3?%, in jih je danes za 590.000 enot. Gre gotovo za zaskrbljujoče številke, višje od francoskih Alp (ki pa so manj obsežne), kjer je bilo leta 1999 počitniških in stanovanj v najemu okrog 410.000. Tam je bila od leta 1981 do 1991 rast 11-odstotna, kar je še vedno dokaj visoko, čeprav veliko manj kot v letih tako imenovanega »booma« (1961-81), medtem ko je od leta 1999 do 2001 rast močno upadla (+3?%).
Tabela prinaša statistični prikaz alpskih turističnih krajev z največjo intenzivnostjo počitniških stanovanj. Sanremo obravnavamo posebej, čeprav je vključen v alpski svet, a sta njegovo življenje in turizem vezana na morje. Kar 10 od 15 občin leži na območju zahodnih Alp. Na prvih dveh mestih sta dve piemontski občini: Bardonecchia s 7.400 počitniškimi stanovanji in nezavidljivim štiridesetletnim vodilnim mestom na tem področju, ter Frabosa Sottana (6.400), na čigar ozemlju se nahajata ski-total središči kot je Prato Nevoso (klasični primer slabega urbanističnega urejanja brez načrtovanja) ter Artesina. Na tretjem in četrtem mestu sta dve lombardski občini: Aprica (na meji med pokrajinama Sondrio in Brescia), na istoimenskem prelazu in z jasno zimskošportno usmerjenostjo ter Castione della Presolana, polivalentna občina v nižjem predelu, ki ima razvit predvsem poletni turizem (Bratto, Dorga), a ima tudi majhna središča za alpsko smučanje kot sta Presolana in Monte Pora. Poleg teh krajev pa presega število 6.000 počitniških stanovanj tudi Limone Piemonte, ki ga je cementiranje iz 60. in 70. let skoraj uničilo.
Med prvimi petnajstimi občinami po številu počitniških stanovanj prednjačijo predvsem veliki smučarski centri kot so Cortina, Valtournenche (s krajem Breuil-Cervinia), Pinzolo (s krajem Madonna di Campiglio) in Sauze d’Oulx-Sestriere, a ne manjkajo niti kraji s pretežno poletnim turizmom kot so Castione in predvsem Gallio, Roana in Asiago na istoimenski planoti v okolici Vicenze, ki so znani tudi po teku na smučeh, kjer pa je gradbena tipologija kar prijetna. Ker so te tri občine praktično urbanistično povezane, lahko preračunamo skupnih 13.400 počitniških stanovanj s skupaj skoraj 75.000 ležišči in ugotovimo, da so rekorderji v celotnem alpskem loku.

Strašljiva nesorazmerja
Razmerje med ocenjenim številom postelj v počitniških stanovanjih in številom lokalnega prebivalstva ali številom postelj v hotelih je zelo zgovorno. Najbolj kričeče je nesorazmerje z ozirom na lokalno prebivalstvo v občinah Frabosa Sottana, Sauze d’Oulx Sestriere in Limone. Malenkost bolje je v Cortini in Asiagu. Kar se tiče razmerja med hotelskimi posteljami in tistimi v počitniških stanovanjih je to v občini Gallio neverjetnih 1 proti 116. Tudi v Frabosi (43 proti 1), Castionu (42), Roani und Limonu je nesorazmerje še vedno veliko, medtem ko je situacija v Pinzòlu (4,6) ali tudi v Cortini (5,4) v veliko bolj razumnih mejah.
V primerjavi s celotnimi italijanskimi Alpami, je bilo v obravnavanih občinah naraščanje števila počitniških stanovanj v obdobju 1981-2001 zelo močno (v povprečju 30,4?%). Najvišje stopnje so bile zabeležene v krajih Ponte di Legno (79?%), Asiago in Gallio (od 64 do 79?%) ter Aprica (65?%) – v slednjem primeru predvsem zaradi tega, ker spada velik del naselja v občino Corteno Golgi (pokrajina Brescia). Veliko rast beležijo tudi Pinzolo, kjer urbanizacija duši kotlino glavnega mesta in strašljivo vznožje ob Madonni di Campiglio. Enako velja tudi za kraja Bardonecchia in Castione della Presolana, medtem ko sta kraja Limone in Sauze d’Oulx videti precej »zgledna«, tudi zato, ker sta bila intenzivno urbanizirana že pred letom 1981.
Med manjšimi občinami, ki so komplementarne velikim zimskim središčem, opažamo neverjetno rast, ki jo beležimo v občini Sauze di Cesana (+207?%), v bližini Sestriera, kjer se je razvilo novo naselje Grange Sises. Tej logiki se ne izognejo niti kraji, znani po prijetni urbanistično-okoljski ureditvi, kot je majhno zimsko-poletno središče Champorcher (+176?%), in Rhêmes Notre Dame (+183?%), ki ima skoraj izključno poletni turizem. Še veliko bolj neovirano rast opazimo v nekaterih vaseh zahodne Ligurije, kot sta Airole (+535?%) in Olivetta (+265?%), kamor se že leta usmerjajo nepremičninske želje švicarskih, nemških in skandinavskih turistov.
Na podlagi prebranega ugotovimo, da se v Italiji na področju omejevanja naraščanja gradnje počitniških stanovanj prektično še ni nič storilo. Poleg tega lahko sklepamo, da na območjih, kjer je število sekundarnih bivališč skromno ali pa sploh ne narašča več, do tega prišlo predvsem zaradi tega, ker zaradi pretirane pozidanosti in prezasičenosti za turiste niso več zanimiva, in ne zato, ker so bili vpeljani posebni regulacijski ukrepi. V številnih primerih je opaziti velik porast števila počitniških stanovanj v občinah, ki niso prednostno usmerjene v turizem ali pa v tistih, kjer je zimski turizem skromno razvit ter tudi v velikih počitniških krajih. Omenjeni razvojni model, ki se pogosto izkaže za čisti nepremičninski posel, gre v napačno smer. Politični ukrepi na lokalnem nivoju, ki bi ljudem, ki ne prihajajo iz kraja nakupa stanovanja, to otežili in preko spodbujanja nove zavesti lokalnega prebivalstva v povezavi s kulturno vrednostjo njihove okolice in občutek regionalne pripadnosti bi lahko ta negativni razvoj omejili.
Primer za tak pojav je opaziti na Južnem Tirolskem, kjer je npr. število počitniških stanovanj zelo omejeno (10.500 na površini 7.400 km2), zato domačini zelo neradi prodajajo nepremičnine tujcem. Posledično dovoljuje zazidalni načrt na ravni občine nadaljnjo širitev gradnje le za točno določene namene (trgovina, turizem, obrt).
Prodaja vikendov in parcel predvsem tujcem, ki nima določenega koncepta, lahko srednje in dolgoročno povzročiti resne gospodarske, socialne in okoljske posledice. Zaradi pretirane pozidanosti območje lahko izgubi doživljajsko vrednost ter morda celo lastno identiteto.

Viri: F. Bartaletti, »Demographic Changes and Socio-Economic Features of Italian Alpine Resorts with a high Intensity of Second Homes«, iz: Klagenfurter Geographische Schriften, 1989, S.19-24; F.Bartaletti, »Bardonecchia, une grande station déchue face aux nouveaux essors du ski alpin«, iz: Studi e Ricerche di Geografia, Genova, 1994, S. 17-32; F.Bartaletti, Le grandi stazioni turistiche nello sviluppo delle Alpi italiane, Bologna, Pàtron, 1994; F.Bartaletti, »Il problema della saturazione turistica nelle Alpi italiane: un approccio geografico«, iz: F. Citarella (Herausg.), Turismo e diffusione territoriale dello sviluppo sostenibile, Napoli, Loffredo, 1997, S. 221-232; F.Bartaletti, »Adelboden. Una grande stazione alpina fra tradizione e modernità«, in Studi e Ricerche di Geografia, Genova, 1998, S. 199-251; F.Bartaletti, Geografia e cultura delle Alpi, Milano, FrancoAngeli, 2004