Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

"Ljubezen do okolja gre lahko tudi skozi želodec…"

Silvio Barbero je bil rojen leta 1952 v kraju Bra v Piemontu. Barbero je nacionalni sekretar gibanja Slow Food Italia; od ustanovitve tega gibanja je imel v združenju uvedno posebno odgovorne naloge: leta 1990 je postal predsednik družbe, ki za račun gibanja Slow Food organizira pomembne prireditve kot sta Salon okusov in Cheese. Sedaj je odgovoren za dejavnosti na področju vzgoje o prehrani in okusu v šolah. Za Slow Food spremlja tudi tematiko, ki je blizu gorskemu svetu. © Slow Food

Silvo Barbero je bil s Carlom Petrinijem med ustanovitelji gibanja z imenom Slow Food, ki se je v Italiji razmahnilo ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja kot upor proti poenotenju okusov.
"Slow Food" pomeni "jesti počasi" in je načelo, ki izraža veselje do dobre prehrane. Vendar pa organizacija z istim imenom ni bila le odgovor na vse močnejše širjenje "hitre hrane - fast food". Kakšni so bili njeni začetki?
Slow Food je nastalo kot združenje, ki želi dati hrani in veselju do prehranjevanja neko posebno kulturno konotacijo: prešli smo od eno-gastronomov k eko-gastronomom in postali neogastronomi, ki ne upoštevajo le končnega produkta - "jedi", ampak celotno proizvodno pot, od polja do mize, pri čemer dajo poseben poudarek modelu proizvodnje, pridelave. Slow Food se zavzema za tiste modele pridelave in distribucije, ki imajo za cilj kakovost pridelkov in produktov ter prostora iz katerega izhajajo. Ta princip je popolnoma drugačen id industrijskega, ki privilegira količino in homogenizacijo in posveča premalo pozornosti družbenim ter okoljskim vidikom. Mi menimo, da je dobra in kakovostna hrana sinonim za zdravo okolje.

Po neki študiji inštituta Zukunftsinstitut Deutschland, je Slow Food ena od 18 tendenc, ki bodo vplivale na prihodnje oblikovanje področja prehranjevanja. Ali ste si to pred dvajsetimi leti lahko predstavljali? Kje je skrivnost tolikšnega uspeha?
Ko smo ustanovili Slow Food, nismo pričakovali tega uspeha. Bili smo prepričani, da je potrebno ponovno vzpostaviti kulturni odnos do hrane, ki se je počasi izgubljal. Zavedali smo se, da je za to treba izstopiti iz elitnega kroga sladokuscev ali iz poklicnih združenj: treba je bilo vključiti širšo javnost. Eden od dejavnikov uspeha je bilo odkritje povezanosti med okoljem in enogastronomijo ter ponovno ovrednotenje kmečke kulture.

Slow Food se zavzema za ohranjanje regionalnih kulinaričnih tradicij, ki se poslužujejo lokalnih pridelkov. Ali ima tako kot promoviranje regionalnih kmetijskih pridelkov tudi kakšno povezavo z biotsko raznovrstnostjo? Kako je Fundacija Slow Food sploh nastala in kakšne cilje ima na področju biotske raznovrstnosti?
Mnoga razmišljanja o hrani so nas privedla do zaključka, da je za dobro hrano potrebno ohraniti biotsko raznovrstnost. Glede na to, da se vsako leto izgubljajo določene vrste flore in favne, je treba ukrepati. Omejiti se zgolj na razkrivanje in opozarjanje še zdaleč ni dovolj. Vedno smo skušali dajati prednost konkretnim projektom. Da bi zaščitili biotsko raznovrstnost in posledično tudi določene pridelke, se je rodila Fundacija za biotsko raznovrstnost Slow Food. Njen namen je finacniranje, podpiranje in promocija praktičnih pobud, manjših pridelav, ki so ogrožene in v nevarnosti, da izginejo zaradi globalzacije trga. Dodatni namen pa je tudi ponovni zagon modelov lokalne ekonomije - gre za podpiranje tako imenovanih "skupnosti za hrano" za zoperstavljanje modelom globalne ekonomije. S podpiranjem nekaterih pridelav promoviramo kulturno raznolikost in ščitimo biotsko raznovrstnost.

V kolikšni meri se upad zaposlovanja ter staranje kmečkega prebivalstva odražata na biotski raznovrstnosti?
Podatki so dramatični: v Italiji je po vojni v kmetijstvu delalo 50 % prebivalstva. Danes ga je v tej panogi zaposlenih manj kot 5 %. V državah v razvoju so kmetje na obrobju družbenega življenja. Z izginjanjem kmetov se izgubljajo tradicije, znanja, določena dela in obdelave ter z njimi posamezne vrste živali in rastlin. Gre za problem, ki se ne tiče le biotske raznovrstnosti ali kmetijsko-predelovalnih dejavnosti, ampak za kar "antropološko " problematiko. Gorski svet je med podeželskimi kraji še najbolj primeren za ohranjanje elementov biološke in kulturne raznovrstnosti, ker se tam ne bodo uspeli uveljaviti modeli industrijske.

Kakšne pobude predlagate za ohranjanje kmetijstva in malih pridelovalcev hrane in pridelkov v gorah?
Gore so eno izmed območij, kjer moramo absolutno ukrepati. Kmetijska dejavnost namreč lahko nudi smernice in instrumente za ponovni zalet trajnostnih pridelovalnih sistemov. V gorah je povezava med teritorijem in kmetijskim pridelkom zelo tesna. Ena od naših pobud za ohranitev malih pridelav in produktov v gorah se imenuje "Presìdi".

Nam lahko bolje razložite za kaj gre?
Ko določimo pridelek, ki je v nevarnosti, da bo izginil (ker je ostalo le malo pridelovalcev, ker ni rentabilen), je namen "Presidia " ta, da ga ohranimo, mu morebiti določimo kodekse in zagotovimo organoleptično kakovost, da bo ustrezal zahtevam potrošnikov. Poskušamo doseči, da bo njegova pridelava spet rentabilna. Tak produkt mora biti dober (kakovost za potrošnika), čist (okoljska kakovost) in primeren (zagotovljena rentabilnost za tistega, ki ga prideluje). V številnih primerih je bil s Presìdi ta cilj dosežen; mnogi Presìdi, na primer za sir Bitto, za sorto ovac "sambucana" ali za kostanj iz Calizzana, so nastali prav za pridelke ali produkte v gorskem svetu.

Kako naj interpretiramo apel, ki ga je posredoval Carlo Petrini, predsednik Slow Fooda, ob podelitvi Nagrade Binding: "Vrnimo kmetom dostojanstvo njihovega dela!!!"?
To pomeni, da moramo tistim, ki se ukvarjajo z manjšimi in marginalnimi količinami pridelkov, vrniti zavest, da predstavljajo vrednost in vrednoto. Vrednost in vrednota nista le pridelana hrana ali biotska raznovrstnost, ohranjeni preko kmetijskih dejavnosti, ampak konkretno delo kmetovalca, sirarja, pastirja. Tudi potrošnik se mora zavedati vrednosti takega dela. Na ta način gradimo "skupnost za hrano", ki krepi vez med potrošnikom in pridelovalcem.

Slow Food se odločno upira GSO (genetsko spremenjenim organizmom) in multinacionalkam, ki zagovarjajo pravico do patentiranja semen. Kakšne nevarnosti lahko predstavlja genetsko spreminjanje organizmov in patentiranje semen s strani multinacionalk?
Dokazano je bilo, da uporaba genetsko spremenjenih organizmov v kmetijstvu ne more rešiti problema lakote v svetu, poleg tega pa pridelovanje genetsko spremenjenih rastlin privede do izgube biotske raznovrstnosti. Narava nam daje sredstva za reširev vsakega problema brez manipulacij; z genetsko spremenjenimi organizmi pa je še najbolj prizadeto biološko in kakovostno pridelovanje. Multinacionalke, ki hočejo patentirati semena, kratijo svobodo kmetom in potrošnikom: narave ali rastlinskih in živalskih vrst, rezultatov tisočletne kmetove selekcije, ne moremo patentirati.

Kaj lahko naredijo posamezni kmetovalci proti premoči velikih multinacionalk?
Kmetje si ne smejo dovoliti, da jih izsiljujejo in se ne smejo podrediti multinacionalkam in "agrobusinessu", ker bi to pomenilo potiskati v revščino ogromno število kmetov po vsem svetu. Po eni strani naslavljamo pozive nacionalnim vladam, naj se upirajo takim multinacionalkam, po drugi pa podpiramo kam-panje o "zaščiti semen", kot to v Indiji počne Vandana Shiva.

Ključni koncept, ki ga lahko s pridom uporabimo, je sopridelovanje. Kaj natančno to pomeni?
Naš cilj je spremeniti potrošnika iz zadnjega tujega elementa brez vesti, v sestavni in vplivni del proizvodnega sistema. Želimo ponovno vzpostaviti neposredni stik med kmečkim svetom in potrošniki. Odločitve in izbire slednjih namreč lahko vplivajo na proizvodne in pridelovalne modele. Potrošniki se lahko "odločijo " kakšne proizvodne in pridelovalne modele bodo podpirali in tako postali so-pridelovalci. Kaj menite o generaciji globalnega trga - posušena govedina iz Valtelline, narejena iz brazilskega mesa...? Primer omenjene posušene specialitete iz brazilskega mesa je le ena izmed degeneracij globalnega trga. Blago prihaja iz raznih drugih celin, opušča pa se domača proizvodnja. Dejansko pa moramo krepiti in podpirati lokalno gospodarstvo. S tem bodo imeli korist ne samo kmetje in potrošniki, temveč tudi naše okolje.
e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.