Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Þlovek akcije, ki stavi na ovce in s tem povezuje ljudi - Portret: Josef Schett

28.11.2007 / Benedikt Sauer
V vzhodnotirolski dolini Villgratental je hribovski kmet in podjetnik Josef Schett pred dvema desetletjema svojo dejavnost v celoti preusmeril v vzrejo ovac. Danes vodi lastno podjetje, ki izdeluje visoko kakovostna ležišča in izolacijske materiale, visoki gastronomiji pa dobavlja mesne in sirne izdelke.
Image caption:
Josef Schett (46), hribovski kmet, podjetnik in nekdanji župan, prihaja iz vzhodnotirolske doline Villgratental, »postranske doline«, kot jo je nekoè poimenoval kritièni etnograf in publicist E. Trojer. © Villgrater Natur
Gospod Schett, hribovska kmetija na 1550 m n.v. v Villgratentalu na vzhodnem Tirolskem, s katere prihajate, stoji že pol stoletja. Vaš oče seje ukvarjal z govedorejo. Pred dobrima dvema desetletjema ste svojo dejavnost povsem preusmerili na drugo področje, ovčerejo. Zakaj?
Ker se z vzrejo goveda ni bilo več mogoče preživljati. Prava jezera mleka, gore masla in mesa, to so besede, ki odražajo podobo osemdesetih. Zato sem se tudi izučil za bančnega uslužbenca, a ob tem sem pomislil, pa saj to ne more biti res. Moji predniki živijo v tej dolini že sedem stoletij, morali so živeti še v slabših časih kot mi. Potem sem si ogledal avstrijsko tržišče: uvozilo se je več kot 300.000 ovac in skoraj ves ovčji sir. Mi pa smo imeli doma obsežne strme pašnike, primernejše za ovce kot za govedo. Prepotoval sem celo Evropo, ker sem iskal ustrezne alternative. Takrat jih je bilo še malo. V dolini sem nato odkril tri kmete, ki so začeli sodelovati z menoj, eden od njih je bil izučeni mesar, in leta 1985 sem ustanovil podjetje Villgrater Natur. Lahko smo začeli z delom.

V odročni dolini s skromnim turističnim razvojem, potrošniki pa daleč stran...
Slučajno sem videl razpis za sklenitev pokroviteljstva, ki ga je objavil neki profesor ekonomije. Odločil sem se za sodelovanje. Študenti naj bi raziskovali divjino. Jaz sem bil nekaj eksotičnega: hribovski kmet, ki želi sam predelovati in tržiti svoje izdelke. Z diplomsko nalogo smo pridobili osnovne podatke, navezali smo stike z gostinstvom. In mediji so o nas kar pogosto pisali: znani smo postali še pred prihodom naših izdelkov na trg. Kot prvi v Avstriji smo razvili zasnovo trženja za jagnjetino in ovčji sir. Bil sem na sirarskih tečajih v Švici. Potem pa se je v našem prvem poletju, bilo je leta 1986, zgodila nesreča v Þernobilu, kjer je eksplodiral jedrski reaktor. Pri nas takrat dva tedna sicer ni deževalo, stopnja radioaktivnega sevanja ni bila povečana, a to ni pomagalo. Histerija je bila prevelika. Sir smo pojedli sami. In s tem eksperimentirali.

To očitno ni bil razlog, da bi prenehali. Kje je bila tržna niša? Začeli ste vendar z mlekom in mesom - tega je bilo na tržišču v izobilju, čeprav od govedi.
Še vedno veliko proizvajamo za t.i. visoko gastronomijo, sodelujemo z restavracijo Gannerhof v Villgratnu, ki se ponaša z dvema kuharskima kapama. Prodajamo tudi zasebnikom, stalnim strankam. Jagnje z vzhodnotirolskih gorskih območij je postalo blagovna znamka. Da bi dosegli višjo kakovost mesa, smo križali dve pasmi: pasmo Steinschaf in Braunes Bergschaf (gorsko rjavo ovco), ki sem jo vzredil sam. Takrat so zagnali vik in krik. Danes sami zakoljemo 700 - 800 ovac, 1000 jih prodamo drugam, vse pa so iz naše doline ali največ 20 kilometrov oddaljenih krajev iz okolice. V Avstriji je ovčereja najmočnejša na vzhodnem Tirolskem: tu je 20.000 ovac od skupno 350.000, kolikor jih je sicer v Avstriji. Naše podjetje sodeluje z eno od mesnic in z njenima podružnicama na vzhodnem Tirolskem, sodelujemo tudi s proizvajalci Hippove hrane za dojenčke, ki uporabljajo naše meso. Kmetom lahko plačamo približno 20 % več kot verige veleblagovnic, ki sicer narekujejo cene. Dve trgovski verigi pri nas kupujeta posebno ovčjo salamo.

Kdaj in zakaj ste v vašem podjetju začeli s predelavo volne?
Začetki so bili skromni. Volna je izgubila svojo vrednost: industrija je zahtevala fino skodrano belo volno. Po melirani volni naših križanih pasem ali rjave gorske ovce ni bilo povpraševanja. Začel sem razmišljati, kje bi še bilo mogoče uporabljati volno. Pri tem sem odkril, da so nekdaj v hišah za lesenimi opaži natlačili volno, ki jim je služila za izolacijo. Danes predelamo 100 ton surove volne, ki jo zbiramo prek združenj rejcev ovac. Naš cilj je predelati celotno količino avstrijske ovčje volne, ki letno znaša 300 ton, saj imamo za to dovolj kapacitet. Javnosti je treba le povedati, da v dolini Villgratental obstaja nekdo, ki izdeluje proizvode iz volčje volne.

Za proizvodnjo izolacijskih materialov ste ustanovili samostojno podjetje...
Podjetje Woolin je bilo ustanovljeno leta 2003. Kot partner se nam je pridružil Gernot Langes-Swarovski z 49-odstotnim deležem, medtem ko moj delež znaša 51 %. S proizvodnjo podjetja Woolin in znanjem, ki ga prispeva Langes-Swarovski, nameravamo vstopiti na mednarodni trg gradbenih materialov, in sicer v bivalni segment višjega razreda. Posebna koprena je visoko kakovosten izolacijski material, uporablja se kot zvočna izolacija za tla, tudi za ločilne stene, deluje pa tudi kot biološki filter škodljivih snovi.
Za distribucijo skrbijo regionalni partnerji v gradbeni panogi: tesarska in mizarska podjetja oz. polagalci podov za zvočno izolacijo tal. Najpomembnejša tržišča za izolacijske materiale so Avstrija, severna Italija, Švica, sodelujemo pa tudi s poljskimi proizvajalci elementov za montažne hiše.


V naših krajih med seboj tesno sodelujemo. Združenje Narava vzhodne Tirolske, ki obstaja deset let, sestavlja 12 podjetij, tudi podjetje Osttirol-Werbung. Tu smo mesarji, peki, proizvajalec žganja, mesnopredelovalno podjetje, proizvajalci marmelade in borovega olja, Vzhodnotirolske mlekarne in naše podjetje Villgrater Natur. V ponudbi smo pripravili vzhodnotirolsko košarico, ki vsebuje naše izdelke in je primerna za darilo.

Kako poteka sodelovanje z gostiščem Gannerhof v Innervillgratnu, ki je po oceni različnih gurmanskih revij ena najboljših avstrijskih restavracij?
To sodelovanje je zelo pomembno, pa ne samo zato, ker je to gostišče, odlikovano s kuharskimi kapami, znano po svojih receptih za pripravo jedi iz jagnjetine. Gannerhof je razdeljen na več delov, ki imajo sobe za goste, opremljene v tradicionalnem slogu s pohištvom iz domačega lesa. Tudi luči in okovje so izdelali v vaški kovačiji. Izolacijski materiali so iz surove ovčje volne našega podjetja Woolin, vzmetnice, blazine in odeje iz volne, ki jo predelamo pri nas. Naše izdelke kupujejo tudi številni gostje - v Gannerhofu jih oglašujejo, za kar prejemajo provizijo. Zelo me veseli, da v marsikaterem stanovanju v dolini spijo na naših vzmetnicah.

Zdaj gradite prizidek k podjetju. S kakšnim namenom?
Želimo povečati našo "kmečko trgovino". Tu svoje pridelke prodaja tudi 30 kmetic. Prvo nadstropje bomo namenili ponudbi jedi iz domačih pridelkov. Število zaposlenih bi radi povečali z 8 na 15. Þe prištejemo zaposlene v krojaški delavnici, s katero sodelujemo, vključno s kmeti z okoliških kmetij, od tega že danes živi 15 oseb. Meso nam dobavlja okoli 50 kmetov iz domače regije. In če upoštevamo še vse, od katerih po celotni Avstriji odkupujemo volno, se število povzpne na tisoč.

Kaj je pri vaši dejavnosti po vašem mnenju tisto, kar se sklada z načeli trajnostnega razvoja?
Vedno mi je bilo najpomembneje, da se v dolini ohrani ustvarjena vrednost oz. da jo k nam pripeljemo od drugod, da bi lahko preživeli. Da bi nekaj ustvarili tudi za prihodnje rodove. Odseljevanje iz naših dolin pač ne more biti cilj.
shranjeno pod: Ekologija živali, Ekologija