Novice
Velika zavarovana območja kot turistični trend
12.07.2007
/
CIPRA Internationale Alpenschutzkommission
Velika zavarovana območja in parki v alpskem prostoru so se znašla pred izzivom, da izpolnijo nalogo varovanja, ki jim je poverjena, obenem pa prispevajo k trajnostnemu regionalnemu razvoju.
Ur. - Glede na to, ali gre za narodne parke, biosferne rezervate, naravne parke ali neko drugo varstveno kategorijo, je v večji ali manjši meri pomembna tudi varstvena naloga, ki jo opravlja določeno območje. Po drugi strani povsod postajajo vedno pomembnejši turistični in rekreativni vidiki. če pogledamo regije, kot so Briançonnais s parkom Ecrins, dolina Aoste z narodnim parkom Gran Paradiso, Južna Tirolska in Štajerska z naravnima parkoma ali osrednja Švica z Unescovim bisofernim rezervatom Entlebuch, postane jasno, da so velika alpska zavarovana območja že zdavnaj postala osrednja turistična atrakcija.
Spoštovanje in dobiček
Pa na večjih zavarovanih območjih dejansko obstaja skladno sobivanje varstva narave in turizma? Kako je z zahtevami številnih lobistov v turističnem sektorju po gradnji novih gorskih železnic in druge infrastrukture na zavarovanih območjih? Kako vedno bolj priljubljene športne dejavnosti, ki se izvajajo na prostem, vplivajo na rastlinski in živalski svet v parkih, denimo na občutljivega divjega petelina? In kako je z motoriziranim prometom za prevoz turistov do njihove destinacije, saj se je ta na nekaterih večjih zavarovanih območjih spremenil v pravi plaz avtomobilov.
Po drugi strani uspeh sonaravnega turizma pripomore k temu, da so strategije razvoja zavarovanih območij pri domačem prebivalstvu deležne vedno večje podpore. Tako je delna revizija švicarskega zakona o varstvu narave in krajine povzročila nastanek številnih lokalnih pobud, ki v približno 30 švicarskih regijah spodbujajo ustanavljanje novih naravnih in krajinskih parkov. Poleg turizma se velika zavarovana območja v vedno večji meri spreminjajo v uspešne dejavnike trajnostnega regionalnega razvoja. Predvsem v podeželskih obrobnih regijah so ta angažirana pri pomembnih projektih, kot sta razvijanje usmeritev delovanja in trženje na regionalni ravni.
Sonaravni turizem je oblika turizma, ki varuje naravo in krajino nekega počitniškega kraja ter spodbuja njegovo kulturo in gospodarstvo. Ta kratka formula opisuje razvoj turizma v naravi in sonaravnih kulturnih krajinah z občutkom odgovornosti. Tovrstna oblika turizma se mora razvijati iz regionalnih potreb in s soodločanjem udeleženih. Narava, krajina in okolje, socialne, kulturne in ekonomske danosti je treba pri tem upoštevati in trajnostno varovati, spodbujati in financirati. Kot trajnostna dejavnost mora sonaravni turizem prispevati k doslednemu spodbujanju velikih zavarovanih območij.
Zavarovano območje kot samostojen turistični projekt
Sonaravni turistični razvoj na velikih zavarovanih območjih zahteva učinkovito zakonsko podlago na nacionalni oz. regionalni ravni kot tudi iz tega izhajajoče zavezujoče usmeritve delovanja in zasnove upravljanja z natančno izdelanimi izvedbenimi strategijami in ukrepi, ki se usklajujejo z regionalnimi varstvenimi in razvojnimi cilji. Poleg tega so dolgoročni kadrovski in finančni viri nujno potrebni za strateško in praktično upravljanje parka, za delovanje na področju odnosov z javnostmi na regionalni ravni, za skrb za goste v obliki informiranja, usmerjanja obiskovalcev in okoljskega izobraževanja ter za zagotavljanje kakovosti.
Integrativni način upravljanja parke dojema po eni strani v njihovih naravnih in krajinskih vrednotah, po drugi strani pa kot element in priložnost za trajnostni regionalni razvoj. Sodelovanje z regionalnimi deležniki iz lokalnih skupnosti, turizma, kmetijstva in gozdarstva, varstva narave ipd. je zato zelo pomembno.
Znotraj turistične strategije določene regije mora biti zavarovano območje v turistično destinacijo vključeno kot samostojen proizvod z verigami visoko kakovostnih storitev. To zahteva profesionalno trženje, ki upošteva izkušnje menedžmenta turističnih zanimivosti in doživetij v obliki, ki je sprejemljivejša za naravo in krajino.
Varstvo biotopov, procesov in vrst kot poglavitna naloga
Spekter nalog pri upravljanju zavarovanih območij se je v zadnjih letih razširil še na regionalni razvoj, ki zajema vse panoge. Pri tem postajajo vedno pomembnejša tudi vprašanja turističnega razvoja. Tako večfunkcionalnost lahko zavarovana območja sprejmejo šele, ko je z zadostno politično voljo in ustrezno pravno podlago mogoče zagotoviti izvajanje njihove poglavitne naloge, to pa je varovanja biotopov, procesov ter rastlinskih in živalskih vrst.
Najpomembnejši okvirni pogoji za izvajanje sonaravne turistične dejavnosti na zavarovanih območjih so poleg tega še ustrezna finančna sredstva in pozitivno naravnano okolje. če so izpolnjeni ti pogoji, lahko sonaravni turizem v prihodnje na večjih zavarovanih območjih učinkuje pozitivno in to ne le v dobro tistih, ki iščejo sprostitev in oddih, temveč tudi kot gospodarski in družbeni dejavnik za regije, na območju katerih so parki in varovana območja.
Spoštovanje in dobiček
Pa na večjih zavarovanih območjih dejansko obstaja skladno sobivanje varstva narave in turizma? Kako je z zahtevami številnih lobistov v turističnem sektorju po gradnji novih gorskih železnic in druge infrastrukture na zavarovanih območjih? Kako vedno bolj priljubljene športne dejavnosti, ki se izvajajo na prostem, vplivajo na rastlinski in živalski svet v parkih, denimo na občutljivega divjega petelina? In kako je z motoriziranim prometom za prevoz turistov do njihove destinacije, saj se je ta na nekaterih večjih zavarovanih območjih spremenil v pravi plaz avtomobilov.
Po drugi strani uspeh sonaravnega turizma pripomore k temu, da so strategije razvoja zavarovanih območij pri domačem prebivalstvu deležne vedno večje podpore. Tako je delna revizija švicarskega zakona o varstvu narave in krajine povzročila nastanek številnih lokalnih pobud, ki v približno 30 švicarskih regijah spodbujajo ustanavljanje novih naravnih in krajinskih parkov. Poleg turizma se velika zavarovana območja v vedno večji meri spreminjajo v uspešne dejavnike trajnostnega regionalnega razvoja. Predvsem v podeželskih obrobnih regijah so ta angažirana pri pomembnih projektih, kot sta razvijanje usmeritev delovanja in trženje na regionalni ravni.
Sonaravni turizem je oblika turizma, ki varuje naravo in krajino nekega počitniškega kraja ter spodbuja njegovo kulturo in gospodarstvo. Ta kratka formula opisuje razvoj turizma v naravi in sonaravnih kulturnih krajinah z občutkom odgovornosti. Tovrstna oblika turizma se mora razvijati iz regionalnih potreb in s soodločanjem udeleženih. Narava, krajina in okolje, socialne, kulturne in ekonomske danosti je treba pri tem upoštevati in trajnostno varovati, spodbujati in financirati. Kot trajnostna dejavnost mora sonaravni turizem prispevati k doslednemu spodbujanju velikih zavarovanih območij.
Zavarovano območje kot samostojen turistični projekt
Sonaravni turistični razvoj na velikih zavarovanih območjih zahteva učinkovito zakonsko podlago na nacionalni oz. regionalni ravni kot tudi iz tega izhajajoče zavezujoče usmeritve delovanja in zasnove upravljanja z natančno izdelanimi izvedbenimi strategijami in ukrepi, ki se usklajujejo z regionalnimi varstvenimi in razvojnimi cilji. Poleg tega so dolgoročni kadrovski in finančni viri nujno potrebni za strateško in praktično upravljanje parka, za delovanje na področju odnosov z javnostmi na regionalni ravni, za skrb za goste v obliki informiranja, usmerjanja obiskovalcev in okoljskega izobraževanja ter za zagotavljanje kakovosti.
Integrativni način upravljanja parke dojema po eni strani v njihovih naravnih in krajinskih vrednotah, po drugi strani pa kot element in priložnost za trajnostni regionalni razvoj. Sodelovanje z regionalnimi deležniki iz lokalnih skupnosti, turizma, kmetijstva in gozdarstva, varstva narave ipd. je zato zelo pomembno.
Znotraj turistične strategije določene regije mora biti zavarovano območje v turistično destinacijo vključeno kot samostojen proizvod z verigami visoko kakovostnih storitev. To zahteva profesionalno trženje, ki upošteva izkušnje menedžmenta turističnih zanimivosti in doživetij v obliki, ki je sprejemljivejša za naravo in krajino.
Varstvo biotopov, procesov in vrst kot poglavitna naloga
Spekter nalog pri upravljanju zavarovanih območij se je v zadnjih letih razširil še na regionalni razvoj, ki zajema vse panoge. Pri tem postajajo vedno pomembnejša tudi vprašanja turističnega razvoja. Tako večfunkcionalnost lahko zavarovana območja sprejmejo šele, ko je z zadostno politično voljo in ustrezno pravno podlago mogoče zagotoviti izvajanje njihove poglavitne naloge, to pa je varovanja biotopov, procesov ter rastlinskih in živalskih vrst.
Najpomembnejši okvirni pogoji za izvajanje sonaravne turistične dejavnosti na zavarovanih območjih so poleg tega še ustrezna finančna sredstva in pozitivno naravnano okolje. če so izpolnjeni ti pogoji, lahko sonaravni turizem v prihodnje na večjih zavarovanih območjih učinkuje pozitivno in to ne le v dobro tistih, ki iščejo sprostitev in oddih, temveč tudi kot gospodarski in družbeni dejavnik za regije, na območju katerih so parki in varovana območja.