Alpske države so v zelo kratkem času doživele velike spremembe na političnem in gospodarskem področju: vloga države se zmanjšuje, obseg javnih subvencij se krči, na območjih z neugodnimi naravnimi danostmi se ukinjajo delovna mesta. V skladu s trendom uveljavljanja civilne družbe so prebivalci postavljeni pred nalogo, da politične procese razumejo in v njih po možnosti tudi aktivno sodelujejo. Ravno zaradi dejstva, da lokalni politiki, nosilci odločitev in načrtovalci sodelovanje javnosti razumejo kot vmešavanje v zadeve, za katere so pristojni le oni, predstavlja iskanje novih oblik odločanja velik izziv.

Zaželeno je sodelovanje na strokovni ravni
Številni mednarodni sporazumi politično soodločanje že predvidevajo: preambula Alpske konvencije tako poziva prebivalstvo k sodelovanju pri oblikovanju socialnega, kulturnega in znanstvenega razvoja Alp. Na lokalni ravni je še veliko zastarelih struktur, ki sodelovanje vpletenih otežujejo. Kljub temu je število državljanov in državljank, ki ne želijo le pasivno opazovati, vedno večje. Ljudje želijo sodelovati in soodločati, pa naj bodo to lastniki hiš, zemljišč, kmetje, železničarji, vozniki, okoljevarstveniki, člani združenja pekarjev ali strelskega društva.
CIPRA tak razvoj podpira in obenem zahteva, da se pri prihodnjih projektih v večji meri uporablja pristop kooperativnega načrtovanja in razvoja. Pogoj za to je, da deležniki poznajo način delovanja tega pristopa. Deležniki iz občin, podjetij in NVO morajo biti zato ustrezno usposobljeni. Še zlasti od občin in regij CIPRA pričakuje, da se bodo organi, ki se zavzemajo za varstvo Alp in trajnostni razvoj, v večji meri vključevali v proces političnega odločanja - zanje morajo načeloma veljati merila "odgovornega vodenja" (good governance), kot so demokratična legitimnost, učinkovitost, preglednost, načelo subsidiarnosti in udeležba.

Katere naj bi bile oblike odločanja, je ekspertna skupina, ki jo je pooblastila CIPRA, v študiji o projektu "Prihodnost v Alpah" raziskala na podlagi naslednjih vprašanj:
o Katera so največja nesoglasja in težave pri odločanju v Alpah?
o Kako poteka odločanje, kako bi bilo mogoče te procese še izboljšati?
o Kateri okvirni pogoji so potrebni, da bo v procesu načrtovanja upoštevan trajnostni razvoj?
o Kako bi lahko prizadeti lažje izrazili svoje mnenje?
o Kako bi bilo mogoče uporabiti izkušnje, pridobljene pri izvajanju vzorčnih projektov?
Namen raziskave je bil na podlagi vzorčnih projektov prikazati nove načine odločanja na naslednjih petih področjih: ustvarjanje dodane vrednosti na regionalni ravni, socialna kompetenca, zavarovana območja, mobilnost in politične strategije. Strategije reševanja v nadaljevanju opisanih ključnih vprašanj so ne nazadnje odvisne od uspešnega, vsesplošno sprejetega načina odločanja.

Vzpostavljanje in vodenje verig ustvarjanja dodane vrednosti na regionalni ravni kot primer uspešnega sodelovanja
V alpskih državah postaja razlika med bogatimi in razvojno manj ugodnimi območji vedno večja. Doslej je bilo mogoče ta razkorak omiliti z izravnalnimi plačili, vendar pa je treba v času, ko se politična slika oblikuje na novo in ko obstaja nevarnost, da bodo subvencije za socialno in kmetijsko področje usahnile, poiskati nove načine reševanja problemov. Vlade osredotočajo svoje naložbe na urbane aglomeracije, odročna in redko poseljena območja pa ostajajo zapostavljena. Zaradi tega je zlasti za območja z omejenimi možnostmi za razvoj pomembno, da ustvarjajo trajnostne verige dodane vrednosti ali pa morda razvijejo tudi lastne znake kakovosti in prodajo domačih specialitet združijo z ekološkim turizmom.

Reformni proces, ki je zajel celotno Evropo, še dodatno prispeva k negotovosti prizadetih subjektov. Ti se kot mali regionalni ponudniki soočajo z vedno večjim številom mednarodnih "protiigralcev": pri izvozu svojih proizvodov se morajo spopadati z velikimi odjemalci, kot so Carrefour, Spar, Lidl, Aldi, Migros in Coop. K uspešnemu izvozu lahko prispevajo blagovne znamke, pogosto pa certificiranje za male ponudnike postane ovira zaradi previsokih stroškov. V Italiji tako med seboj konkurirata dve blagovni znamki: DOC (denominazione d'origine controllata) in IGP (indicazione geografica protetta), kar ustvarja zmešnjavo. Sir pač danes ni več samo sir, temveč je proizvod z blagovno znamko, pri proizvodnji katerega je treba upoštevati najrazličnejše pogoje. V turizmu se lokalni ponudniki zaradi velikih potovalnih agencij pogosto počutijo izpostavljene pritisku po zniževanju stroškov in standardiziranju svojih storitev. V študiji, ki jo je za CIPRO izdelala ekspertna skupina, je to del splošnega razvoja: kdor želi uspešno prodajati svoje proizvode in storitve, mora paziti na več dejavnikov kot včasih. Za sprejemanje pravilnih odločitev mora v večji meri upoštevati ekonomske, politične in pravne okvirne pogoje na nacionalni, včasih tudi na mednarodni ravni. Regionalni deležniki se bodo morali naučiti obvladovati to vedno večjo kompleksnost pri odločanju. Kot so prepričani člani ekspertne skupine, bi zato programi podpore morali krepiti izmenjavo informacij med deležniki. Spodbujati bi morali mreže in oblike sodelovanja, pa tudi izboljšati pristojnosti regionalnih deležnikov za doseganje dogovorov na pogajanjih.

Lastne pobude prebivalcev kot dopolnitev državnih storitev ter ohranjanje in krepitev identitete prebivalcev Alp
Kar zadeva socialno kompetenco, je v določenih delih družbe nemogoče prezreti pojave razkroja: socialno povezanost prebivalcev Alp ogrožajo svetovni trendi, kot so globalizacija, gospodarska koncentracija, fragmentarnost in staranje družbe, ne nazadnje tudi težke topografske razmere. Javnih subvencij je vse manj, javne storitve, kot so šole, otroški vrtci, pošte in krajevni promet, se ukinjajo ali pa jih je treba organizirati na lastno pobudo. K temu je treba prišteti še odseljevanje mladih izobraženih ljudi, kar pogosto sovpada z razkrojem družine.
Ekspertna skupina CIPRE zato ugotavlja, da je v prihodnje socialno kompetenco mogoče izboljšati le z globljim sožitjem med domačini in priseljenci, med mlajšo in starejšo generacijo ter z novimi modeli odločanja.

Ustanavljanje zavarovanih območij na podlagi učinkovitih konceptov varstva narave in upravljanja ter z vključevanjem prizadetih
Tudi glede ustanavljanja in upravljanja novih zavarovanih območij, torej načrtovanja, upravljanja in monitoringa, je treba poiskati učinkovitejše oblike sodelovanja s prebivalci. Seveda si je treba na kraju samem najprej razjasniti, kakšne razmere vladajo glede rabe tal in lastništva. Da bi zagotovili dolgoročno pozitivne učinke, je treba konflikte na zavarovanih območjih in zunaj njih reševati strokovno in s pogajanji. Vedno znova se namreč pojavljajo prepiri zaradi pristojnosti med političnimi ravnmi in tudi očitne napake pri upravljanju parkov. Poleg tega so tu še konflikti interesov med kmeti, lovci in naravovarstveniki, ki nove parke pogosto obravnavajo le z ekološkega vidika in ne kot kraj, kjer se aktivno udejanja trajnostni regionalni razvoj.

Prispevek novih oblik odločanja k trajnostnemu načrtovanju prometa
Tudi v razpravi o mobilnosti se lahko nove oblike odločanja ne vrednotijo dovolj visoko. V alpskih regijah se kažeta dve nasprotujoči si smeri razvoja: po eni strani se v vedno večji meri zmanjšuje krajevni promet, kar ima negativne posledice zlasti za starejše generacije, ženske in mlade, ki nimajo svojega avtomobila. Po drugi strani pa zaradi velikega obsega dnevnih migracij in prostočasnega prometa nastaja ogromna okoljska škoda, prebivalci pa so izpostavljeni negativnim vplivom hrupa in izpušnih plinov. Avtorji v študiji CIPRE menijo, da za reševanje problemov manjka tako politične volje kot tudi instrumentarij za spodbujanje konceptov trajnostne mobilnosti. Poleg tega tudi ni dovolj platform za sodelovanje, v okviru katerih bi se bilo mogoče pogoditi o pravičnejši izravnavi med udeleženimi.

Priprava političnih strategij in njihovo izvajanje v praksi
Pri oblikovanju političnih strategij in konceptov se je pokazalo, da vključevanje različnih interesnih skupin v pripravljalno fazo lahko prispeva k temu, da so programi natančneje in bolje prilagojeni potrebam ciljnih skupin. To velja tako za raziskovalno področje kot tudi za lokalne, regionalne in nacionalne koncepte. Primeri za to so lokalni razvojni koncepti, v izdelavo katerih se vključuje prebivalstvo, t.i. "open space" konference, kjer se oblikujejo cilji, ali program Evropske unije LEADER, ki nastaja in se tudi izvaja s pristopom "od spodaj navzgor" (bottom up).

Seznam korakov k uspešnemu odločanju
"Idealna" metoda odločanja sicer ne obstaja, obstajajo pa splošno veljavna načela, kot so transparentnost, zanesljivost, spoštovanje nasprotnih argumentov in pripravljenost na sklepanje kompromisov.
Pri izvajanju procesa odločanja je treba upoštevati naslednje korake:
1) Razjasnitev izhodišča. Odgovorni za proces morajo pravočasno preučiti cilj oz konkreten primer, njegov dosedanji potek, cilje in vsebino, časovni načrt, stroške in možne učinke.
2) Ocena položaja. Odgovorni za proces morajo analizirati razvojne smeri in gonilne sile iz zakulisja ter oceniti stališča in interese posameznih udeležencev kot tudi morebitna nasprotja in povezave.
3) Razmislek o možnostih delovanja. Tukaj so pomembna naslednja vprašanja: kaj se zgodi, če vse poteka še naprej tako kot doslej, katere nove možnosti so se pojavile, kako jih lahko prepoznamo in uporabimo.
4) Priprava pogajalskega procesa: Ko so razjasnjene možnosti delovanja, se proces uskladi podrobneje: natančno se opredeli predmet pogajanj (kaj natančno bo predmet obravnave in kaj ne), cilje, potek (kdaj se bo kaj zgodilo), strukture (kdo je za kaj odgovoren) in okvirne pogoje (spremljanje procesa, časovni okvir, finančna sredstva, obveznost upoštevanja rezultatov).
5) Izbira ustrezne metode. Izbira "prave" metode je odvisna od več parametrov: od predmeta pogajanja, možnosti za pogajanje, resnosti konflikta, števila udeležencev, časa in finančnih sredstev.
6) Doseči soglasje s pogajanji in sprejeti odločitve: Različne faze pogajanja od spoznavanja udeležencev, izmenjave informacij, dogovora o pravilih igre prek označitve stališč, opredelitve konfliktnih področij, razjasnitve odgovornosti do konca postopka, v katerem se določijo rezultati, nadzorna funkcija in evalvacija.
7) Izvajanje rezultatov: Samo izvajanje je lahko težavno ali celo neuspešno. Najpogostejši razlog: dogovori niso bili opredeljeni dovolj natančno.
8) Preverjanje izvajanja: Izvajanje rezultatov pogajanj skupaj nadzoruje manjša skupina različnih deležnikov, kar med ljudmi ustvarja zaupanje in pomaga odkrivati, od kod izvirajo napake.
9) Delovanje na področju odnosov z javnostmi je za nove oblike odločanja zelo pomembno, saj motivira vpletene in ustvarja temelj zaupanja tako navznoter kot tudi navzven. Posebne oblike odnosov z javnostmi, kot so dnevi odprtih vrat, skupne ekskurzije, posebne predstavitve za otroke in migrante ali umetniške intervencije, lahko k temu koristno prispevajo.

1. primer: Južna Tirolska, Italija
www.dirdemdi.org/pustertal
"Tudi jaz odločam!" Referendum o prihodnjem razvoju prometa v Pusteriški dolini
Leta 2000 je 300 prebivalcev Južne Tirolske, ki ne pripadajo nobeni politični stranki, skupaj s pripadniki vseh etničnih in jezikovnih skupin ter socialnih slojev, ustanovilo Pobudo za več demokracije, s katero so občanomom v večji meri želeli omogočiti neposredno sodelovanje pri oblikovanju zakonov (npr. z udeležbo na referendumu). Taka "opazovalnica" gleda sedaj pod prste politikom in ustaljenim političnim procesom. V "demokratični delavnici" prebivalci sami pripravljajo osnutke zakonskih predlogov, snujejo ideje in načrte, kako prek odnosov z javnostmi in v šolah čim več ljudi navdušiti za politično udejstvovanje. S pomočjo projekta naj bi se tako razvil občutek za enakopravnost, okrepila pa naj bi se tudi zavest o pomenu neposrednega političnega delovanja.
če se vrnemo k prometu: čeprav je brennerska avtocesta zaradi prometa tovornih vozil za ljudi v dolini Valle Isarco/Eisacktal izredno velika obremenitev, južnotirolska vlada načrtuje nove tranzitne poti. Pobuda za več demokracije je zato prosila za podporo pri društvih in združenjih, da bi sama izvedla samoupravni referendum o prometni politiki (v Italiji referendumi na lokalni ravni niso nekaj povsem običajnega). 200 prostovoljcev je nato zbralo 2900 podpisov in tako je bil storjen prvi korak k referendumu. Bilo je sicer veliko nasprotovanja na strani lokalnih politikov, a prebivalci so neobremenjen način izvedbe referenduma dobro sprejeli. 20. marca 2005 je 80 odstotkov tistih, ki so se udeležili referenduma, dalo prednost železnici in avtobusnemu prometu in ne individualnemu avtomobilskemu prometu.

2. primer: Allgäu, Nemčija
Obnova varovalnega gozda na območju Hintersteina
Hinterstein, idilična gorska vas v bližini Bad Hindelanga, se stiska v ozki visokogorski dolini. Nad njo se na pobočjih, kjer naklon doseže tudi do 40 stopinj, razprostira gozd, ki ga je napadel lubadar in je zato bolan in razredčen. Brez zdravega gorskega gozda pa Hinterstein ogrožajo plazovi in padajoče kamenje. Od leta 1986 so za njegovo obnovo porabili že milijon evrov, a uspeh ni bil ravno zavidljiv: ker so gamsi in jeleni objedli poganjke, se gozd z mladimi drevesi ni obnavljal... V okviru tega doslej edinstvenega projekta so leta 2003 gozdarski strokovnjaki Tehnične univerze iz Münchna opravili postopek mediacije, s pomočjo katerega so vsi vpleteni - lovci, gozdarski in vodni inženirji, predstavniki občine in združenja - med seboj sklenili pogodbo. Lovci so se v njej zavezali, da bodo pogozdene površine varovali pred jelenjadjo in gamsi, gozdni inženirji so poskrbeli za učinkovito ograditev novih zasaditev, lastniki gozda so se odpovedali krčenju gozda, za smučarje pa so zgradili nove proge, ki so obšle ogroženo območje. Izvajanje mediacijskega postopka najprej ni bilo povsem enostavno, saj ga je spremljalo globoko nezaupanje vseh udeležencev. A če bodo vsi prizadeti dogovor sedaj resnično spoštovali, bo odgovor na vprašanje, ki si ga je pesnik Joseph von Eichendorff zastavil v svoji pesmi " Le kdo je tebe, lepi gozd, rešil visoko, tam zgoraj?", lahko popolnoma drugačen: "Mi, vsi skupaj!"