Prometni protokol je več kot samo priročnik: vsebuje namreč zelo jasno definirane obveznosti, ki se jim pogodbenice ne morejo izogniti.
Sicer ne vsebuje dokončnih rešitev za vse probleme, daje pa nekakšen okvir, znotraj katerega se je mogoče gibati, da bi dosegli cilj, tj. znižanje tveganj in obremenitev okolja zaradi prometa. Nekatere možnosti niso več uporabne: čezalpskega prometa ni mogoče več obvladovati z gradnjo novih cest višjega reda. To torej izključuje banalno reševanje in zahteva celovitejši pristop k reševanju problema, ki ga je mogoče izdelati le z natančno analizo delovanja sistema med vsemi udeleženimi akterji.
To je tudi razlog, zakaj sta še posebej pomembni dolžnost pogodbenic, da redno poročajo o sprejetih ukrepih in njihovi učinkovitosti, ter uvedba ciljev kakovosti okolja, standardov in kazalcev. Karte bo treba torej položiti na mizo, nobena država ne bo mogla svojega položaja ne olepšati ne prikriti. Še pomembneje pa je, da so prebivalci obveščeni, da poznajo kakovost okolja, v katerem živijo, in učinkovitost sprejetih ukrepov. Če bi vse to upoštevali tudi na regionalni in lokalni ravni - kot je predvideno v 3. členu, bi lahko končno le začeli govoriti o resnem prostorskem načrtovanju in načrtovanju mobilnosti, ki temeljita na kakovostnih podatkih. Vsak župan in vsak regionalni politik bi moral prometni protokol uporabljati kot priročnik, ki bi ga usmerjal pri sprejemanju ukrepov na lokalni ravni.

Zaradi prizadevanj okoljevarstvenih organizacij imamo danes dve pomembni mednarodni pogodbi, katerih dosledno izvajanje bi nedvomno povzročilo pomemben preobrat v prometni politiki - Protokol o izvajanju Alpske konvencije na področju prometa in Kjotski protokol.
V resnici pa žal lahko le domnevamo, da bi proces uresničevanja brez močnega vpliva okoljskih organizacij napredoval zelo počasi. In to kljub dejstvu, da so se države k temu procesu zavezale.
Vir: CIPRA-Info 70