Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Alpe

© Bundesministerium für Umwelt, Jugend und Familie 1996

Alpe kot evropska regija

V alpskem loku, velikem 190.912 km2, ki si ga deli sedem držav, pribl. sto regij in glede na razmejitev po Alpski konvenciji 6187 občin, živi okoli 13 milijonov ljudi. Zaradi edinstvene naravne in kulturne zgodovine so Alpe postale v srcu naše celine življenjski, gospodarski in rekreacijski prostor evropskega pomena.

Raznovrstnost Alp

Za Alpe je značilna velika kulturna in jezikovna raznovrstnost. Tako sega lok te jezikovno-kulturne raznolikosti od slovanske preko retoromanske jezikovne skupine, ki vključuje jezike manjšin, kot so retoromanščina, ladinščina in furlanščina, pa do nemške jezikovne skupine, v katero so zajete alemanščina, bavarščina kot tudi walsersko narečje, ki ga ponekod še govorijo, preko galsko-romanske in vse do italo-romanske jezikovne skupine. Marsikateri od teh jezikov so razširjeni le še v zalednih območjih in vidno izumirajo, mlajša populacija jih namreč ne govori več. Deloma obstajajo prizadevanja, da bi s pomočjo posebnih subvencijskih programov poskusili ohraniti pri življenju narečja in jezike, ki jim grozi izumrtje: tako jih spet učijo v šolah, uporabljajo jih radijske postaje, časopisi in podobno.

Za Alpe sta značilni tudi velika biotska raznovrstnost in krajinska pestrost, ki so ju ustvarili ne le geološki, morfološki in klimatski dejavniki, temveč tudi človekovo obdelovanje zemljišč skozi tisočletno obdobje.

Trajnostni razvoj v Alpah

Razvojne perspektive v alpskem prostoru se vedno bolj zastavljajo v kontekstu trajnostnega razvoja, ki varstvo obsega v isti meri kot uporabo.

"Trajnostni razvoj pomeni izboljšanje kakovosti življenja ljudi znotraj meja obremenljivosti v temeljnih ekosistemih" (Brundtlandova komisija, 1987).

Pri trajnostnem razvoju gre za antropocentrični koncept, ki vsebuje ekonomske, ekološke in socialno-kulturne vidike. Trajnost vedno vključuje izkoriščanje prostora, vendar pa to ni nujen pogoj za trajnost. Bistveni del trajnostnega razvoja so lahko tudi opustitev rabe uporabljenih površin, zavestna opustitev dejavnosti ter namerna prepustitev naravi, da sama uravnava razvoj. Koncept trajnosti je treba določiti in ga uresničevati na različnih ravneh. Za alpski prostor kot veliko regijo so potrebni tako posebni zgledi in koncepti kakor tudi konkretna navodila za delovanje.

Izvajanje in opuščanje dejavnosti v Alpah

Izvajanje in opuščanje teh dejavnosti vsebujeta ekonomske in ekološke komponente, pri čemer izvajanje dejavnosti v prvi vrsti poudarja vidik uporabe in nege, njihovo opuščanje pa vidik varstva. Sta neločljiva elementa v vsakem načrtu in razpravi o trajnosti. Vsakokrat ju je potrebno razumeti v dvojnem pomenu:

  • izvajanje dejavnosti v produktivnem smislu, tj. ohranjanje alpskega prostora kot samostojnega gospodarskega prostora za zagotavljanje življenjskih potreb s pomočjo trajnostnega razvoja
  • izvajanje dejavnosti v smislu ohranjanja, tj. nega in oblikovanje kulturnih krajin za ohranjanje alpskega prostora kot raznolikega življenjskega prostora
  • opuščanje dejavnosti kot nujnost, tj. opuščanje netrajnostne uporabe
  • opuščanje dejavnosti kot možnost, tj. omogočanje naravnega razvoja brez posegov antropogene uporabe

Alpe kot  vzorčna regija

V evropskem okviru so Alpe še posebej primerne kot model za osnovni načrt regionalnega trajnostnega gospodarjenja. Cilj pri konceptu trajnostnega razvoja je zagotoviti gospodarsko in ekološko smiselne krogotoke, ki tvorijo jedro trajnostnega gospodarjenja. Alpski prostor je torej že vnaprej določen za pionirsko vlogo v trajnostnem razvoju v Evropi. Zaradi posebnih naravnih pogojev napake pri gospodarjenju v takih ekološko občutljivih gorskih predelih, kot so Alpe, hitreje in usodneje vplivajo na ravninske predele ter zahtevajo hitrejše spremembe in premišljeno preventivo.

Vlogo pobudnika imajo lahko Alpe tudi pri vzpostavitvi učinkovite zasnove trajnostnega gospodarjenja. Izkušnje pri izvajanju dejavnosti, ki so prijazne do narave, so se v alpskem prostoru ohranile dlje, zaradi česar je bilo možno pogostokrat lažje izpeljati potrebne prilagoditve za trajnosten razvoj. Poleg tega lahko gospodarjenje, ki je prijazno do narave, prispeva tudi k negi in ohranitvi tradicionalnih kulturnih krajin.

Trajnostno delovanje se razlikuje - pač glede na to, ali gre za gosto naseljene regije, ruralna območja, turistična središča ali pa nenaseljen gorske predele. V tem smislu mora biti trajnostni razvoj prilagojen ustreznim razmeram naravnega in kulturnega prostora.

Ali so Alpe ena najgosteje poseljenih regij na svetu?

Tako je treba upoštevati tudi različno gostoto prebivalstva v alpskem loku. Alpe sodijo s povprečno gostoto prebivalstva, tj. 60 prebivalcev na kvadratni kilometer, k območjem, ki niso gosto poseljena, vendar pa obstajajo velike razlike med posameznimi alpskimi regijami. V zvezi s tem je treba upoštevati tudi to, da se povprečna gostota prebivalstva 60 prebivalcev na kvadratni kilometer nanaša na celotne Alpe. Pri tem povprečnem številu ni upoštevano dejstvo, da je zaradi značilnosti naravnega prostora trajen poselitveni prostor v Alpah bistveno manjši. Če vzamemo trajen poselitveni prostor kot osnovo za izračun gostote prebivalstva v Alpah, dobimo število, ki je štirikrat višje in je primerljivo z regijami, ki so na svetu najgosteje poseljene.

Države/gostota prebivalstva na kvadratni kilometer

Švica  205
Lihtenštajn  231
Avstrija  103
Slovenija  103 
Nemcija  231
Francija  121 
Italija  203
Nizozemska  498
Kanada  4

(Viri: http://data.worldbank.org/indicator/EN.POP.DNST)

Urbanizacija tukaj, depopulacija tam

Z demografsko-geografskega vidika je mogoče v Alpah zaznati naraščajočo urbanizacijo, na drugi strani pa povečano depopulacijo. Medtem ko se mesta razvijajo v vedno večje aglomeracije in je rast prebivalstva tudi v nizko ležečih dolinah velika, je v manjših gorskih občinah mogoče opaziti naraščajočo tendenco k odseljevanju. Le v posameznih gorskih vaseh, kjer za tamkajšnje prebivalce turizem predstavlja glavni vir prihodka, je mogoče zaznati rast števila prebivalcev.

Nasploh drži ugotovitev, da se nasprotje med urbanizacijo in naraščajočim razseljevanjem v alpskem prostoru odvija na več ravneh: na širšem območju obstaja nasprotje med vedno bolj poseljenimi osrednjimi Alpami in jugozahodnimi Alpami, kjer živi vedno manj ljudi, na regionalni ravni gre za nasprotje med lokalnimi centri, ki so lahko mestne aglomeracije ali pa tudi turistične občine, ter strukturno šibkejšim podeželjem, ne nazadnje pa obstaja v ožjem prostoru nasprotje med dolinskimi predeli, ki se urbanizirajo, ter zapuščenimi stranskimi dolinami in pobočji (prim. zemljevid).

To pomeni, da so problemi v posameznih regijah različni, zato morajo biti merila za trajnostni razvoj tudi prilagojena tem razmeram.

Hribovsko kmetijstvo

Sonaravne in naravne krajine kakor tudi tradicionalne kulturne krajine so danes vedno redkejše. Vedno večja je želja družbe, da bi ohranila ali ponovno pridobila take življenjske prostore. Ne le zaradi socialno-kulturnih razlogov, temveč tudi zaradi ekonomske motivacije bo mogoče ponovno oceniti uporabo površin v gorskih predelih. Za gorsko kmetijstvo bo v prihodnosti pomembno in nujno, da ne bo prišlo do prevzema struktur konvencionalnih podjetij na širšem območju, temveč da se bo razvijala in spodbujala proizvodnja niš z visokimi standardi ter znaki kakovosti (label). Nujno je torej treba pospeševati razvoj in podeljevati kontrolirane znake za proizvode in storitve, ki ustrezajo trajnostnim vidikom.

Stroške naj prevzamejo povzročitelji

Videti je, da je alpski prostor izpostavljen različnim notranjim in zunanjim ekološkim obremenitvam. Tukaj bi moralo začeti veljati načelo povzročitelja: od povzročiteljev bo treba v prihodnje zahtevati plačilo in to v taki meri, da bi ti prenehali z nezaželenim delovanjem in bi morali začeti ravnati trajnostno. Do nadomestila škode bo moralo priti neodvisno od tega, ali je povzročitelj tranzitni promet zunaj gorskih območij ali onesnaževalec okolja z gorskih območij. Povezave, ki nastajajo na mednarodni ravni, in čezmejni okoljski problemi so v porastu, zato mora biti izolirano delovanje alpskega prostora ali posameznih regij izključeno iz strategije trajnostnega razvoja. Povezanost z Evropo ne pomeni, da mora biti odločitev o prihodnosti Alp sprejeta zunaj tega območja, kajti alpske države imajo z Alpsko konvencijo možnost, da pospešujejo proces regionalizacije.

Novi pogoji rabe zahtevajo nova pravila rabe

Prestrukturiranje gospodarstva, družbe in kulturne krajine v alpskem prostoru je spremenilo razmerje v škodo biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti. Če sta biotska raznovrstnost in krajinska pestrost ogroženi, potem osnovni pogoj trajnostnega razvoja ni več izpolnjen. Novi pogoji rabe zahtevajo nove meje pri rabi, v tem smislu pa pomeni opuščanje dejavnosti tudi opustitev netrajnostne rabe.

V okviru prestrukturiranja obstaja možnost eksperimentiranja z različnimi oblikami opuščanja rabe ter spodbujanja naravnih površin. Prizadevati si je treba za vzpostavitev mreže površin, ki se bodo uporabljale z različno intenziteto. Tudi dosedanjim zadržkom, da bi površine zavestno izločili iz produktivne rabe, bi se morali upirati. Kajti trajnostni razvoj v Alpah je mogoče uresničevati le z upoštevanjem vseh teh različnih kriterijev in vidikov.