Na poti v profesionalizacijo – CIPRA v osemdesetih in devetdesetih
Konec sedemdesetih let se je CIPRA odprla večjemu krogu akterjev in v njej naj bi se združili tako zasebna združenja kot tudi predstavniki javne uprave in znanosti. Na nacionalni ravni se je začelo obdobje ustanavljanja tako imenovanih nacionalnih odborov, za katere je bil sklep sprejet leta 1974, istočasno pa je CIPRA poskušala navezati stike tudi s širšo javnostjo.
Generacija se je zamenjala leta 1983 z izvolitvijo Maria F. Broggija za predsednika CIPRE. Broggi, ki se je CIPRI pridružil sredi sedemdesetih kot delegat Lihtenštajna, je bil eden od pripadnikov mlajše generacije, ki jim ni zadostovalo vsakoletno prirejanje letnih konferenc, ne da bi pri tem tudi konkretno spremljali, kako se izvajajo sprejete resolucije: "Rekli smo si, ali bomo CIPRO pustili, da umre v obliki, ki je bila v določenem obdobju pozitivna, ali pa ji bomo dali novo obliko."
CIPRA je kmalu zaživela na različnih ravneh. Za letne strokovne konference in seminarje so bile vsakokrat izbrane aktualne in politično vroče teme. Rezultati srečanj so bili zbrani v poročilih, vrsta publikacij je prinašala kritična stališča o drugih temah. Leta 1984 je izšla prva številka trimesečnika – informacijskega biltena CIPRA-Info. Odnosi z javnostjo so se v splošnem okrepili. Istočasno so bili poglobljeni stiki s sodelujočimi državami in konec osemdesetih let se je CIPRA že začela ukvarjati s pripravo projekta Alpske konvencije.
Prav tako so bila uspešna prizadevanja za ustanovitev pisarne, ki bi jo vodilo profesionalno osebje. Leta 1990 je začel delati Ulf Tödter kot prvi poklicni direktor v Vaduzu v Lihtenštajnu, s tem pa je bil položen temelj za učinkovito delovanje na področju obveščanja javnosti in odnosov z javnostmi, ki se je v devetdesetih letih še nadalje utrdilo s kadrovsko in organizacijsko razširitvijo pisarne.