Alpsko gospodarstvo, tj. celota vseh dejavnosti, ki zagotavljajo ekonomsko preživetje in blaginjo, temelji na več kot stoletni tradiciji skupnostnega upravljanja dobrin in virov. V Alpah so se do danes ohranili skupna lastnina, zakoni o njeni rabi in kulturne prakse, ki to obliko skupnostnega upravljanja ohranjajo in prenašajo naprej. Vsaka alpska regija ima svoje skupne dobrine in skupno lastnino, ki tvorijo družbeni in gospodarski sistem. Kako lahko v današnjem času skrb za skupne dobrine in vire postane eliksir kakovostnega življenja v Alpah, kažejo naslednji trije primeri iz Trentina v Italiji.

Zagotavljanje večjega pomena planin

Na območju sistema dolin Giudicarie Esteriori severozahodno od Gardskega jezera deluje zadruga Fuoco, ki išče nove možnosti za rabo opuščenih planin in želi s svojim projektom prispevati k razvoju lokalnega turizma. Zadruga se vidi namreč kot naložba za mlade, ki so naklonjeni krajem, v katerih so odraščali. Ker bo vrednost planin večja, bo to omogočilo izvedbo gospodarskih dejavnosti in preprečilo, da bi se mladi odselili in si življenje uredili drugod. V zadrugi Fuoco se zato dogovarjajo z lokalnimi samoupravnimi skupnostmi, ki upravljajo in ohranjajo skupne dobrine (ASUC). Te tradicionalne institucije so za varovanje in kolektivno upravljanje lokalnih virov izredno pomembne, a se v zadnjem času srečujejo s težavami: njihovi člani so večinoma starejši ljudje, pravila o sodelovanju so stroga, prilagojena vsakokratnemu kraju in povezana z veliko birokracije. Skupnosti se tako pogosto le težko odzivajo na spremembe v današnji družbi. S projektom Fuochi nelle malghe (Ognji na planinah) si zdaj v zadrugi prizadevajo, da bi posamezne skupnosti med seboj povezali in tako obnovili upravljanje planin kot skupnega dobra.

Ohranjanje bakterij

Tudi antropologinjna Roberta Raffaetà se ukvarja s planinskim svetom, le da preučuje drugo, prav tako pomembno skupno dobro alpskega gospodarstva. Kot je pojasnila, je mikrobna raznolikost tista, zaradi katere so siri planšarij po svojih značilnostih edinstveni in vsakokrat drugačni od drugih. Po drugi svetovni vojni se je planinska paša začela opuščati, izgubljati se je začelo znanje, tudi prakse in bakterijske kulture. A v zadnjih nekaj letih se nekatere organizacije, raziskovalne ustanove in mladi aktivno posvečajo odkrivanju in sočasni obnovi starih praks, upajoč, da bo tako mogoče okrepiti njihov kulturni in gospodarski pomen. Načini uporabljenih proizvodnih metod in ekonomske prakse so raznovrstni, zato o njih poteka demokratična razprava, katere namen je uskladitev različnih pogledov in ohranitev kolektivnega znanja o mlečnokislinskih bakterijah, saj te poskrbijo, da je prav okušanje sira tisto doživetje, prek katerega bo vzpostavljen tudi stik z naravno in kulturno pokrajino.

Povezovanje ljudi

Naslednji primer prihaja iz mesta in opisuje še eno obliko skupnega. Na železniški postaji v Roveretu nastaja v neizkoriščenem prostoru skupnostna akademija, katere cilj je povečati in razširiti obseg znanja, veščin in tudi odnosov, ki so potrebni za solidarnostno, ekološko naravnano in odporno življenje v dolini. Akademijo so poimenovali La foresta (Gozd), saj se opredeljuje kot ekosistem, v katerem se med različnimi akterji porajajo nove sinergije in oblike gospodarske dejavnosti, kot so kulturna društva, akterji s področja socialnih zadeve, občinska uprava, pa tudi podjetniki in lastniki opuščene infrastrukture, npr. železnice.

Soodločanje krepi odpornost

Kaj se lahko naučimo iz navedenih primerov? Da bo lahko skupno k vitalnosti Alp prispevalo v smislu socialnega sistema, mora biti vključujoče in odprto za dialog s preostalim svetom, ki se spreminja. Ženskam, mladim in na novo priseljenim, ki so pogosto izključeni iz procesa upravljanja tradicionalnih alpskih skupnih dobrin, mora biti dana možnost sodelovanja v postopkih odločanja – njihove ideje in mnenja so v okviru konkretnih projektov vir obnove in revitalizacije. Sočasno pa jih je treba tudi zaščititi pred težnjami, ki želijo proces soudeležbe omejiti zgolj na merilo učinkovitosti. Kajti samo čas, osebna srečanja in medsebojni odnosi lahko izoblikujejo skupnost, ki bo skrbela za dobrine tako, da bodo te skupne in bodo prispevale k krepitvi družbene in ekonomske odpornosti lokalnega prebivalstva. Nekdaj so skupne dobrine, denimo gozdovi, pašne površine ali planine v Alpah, ljudem pomagale, da so se lažje spopadali s težkim življenjem v krhki pokrajini; danes varujejo biotsko raznovrstnost in kulturo, ki krepi identiteto in deluje sicer znotraj lokalne skupnosti, vendar je ta odprta navzven, ter povezujejo pokrajino z ljudmi. Pomembno vplivajo na preživetje skupnosti, saj vključujejo različne oblike gospodarstva, ključnega pomena pa je dejstvo, da usklajujejo blaginjo človeka in narave.

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru