Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

„Zelenim pljučem“ zmanjkuje sape

07.04.2015
Da bi se živali in rastline lahko razmnoževale, se morajo seliti. Pri tem prečkajo območja, ki jih uporablja človek. Za vzpostavitev ekološkega omrežja je potrebna podpora različnih sektorjev – CIPRA je tista, ki te sektorje povezuje.
Image caption:
V iskanju koridorjev – Katrin Loning je izbrisala ovire v pokrajini in glavah. (c) Martin Walser

Ueli Strauss, vodja Urada za prostorsko načrtovanje in geoinformacije v švicarskem kantonu St. Gallen, je vzel moder svinčnik in na velikem papirju za predstavitvene table, ki ga je položil na mizo, potegnil dve vzporedni črti: Alpski Ren. Levo in desno od njiju je narisal še dve črni črti vzdolž Rena;  avtocesti na avstrijski in švicarski strani kot nepremostljivi oviri za številne živali in rastline. Drugi sodelujoči, ki so stali okoli njega, so s pogledom sledili njegovi roki: preko narisanih je povlekel še dve zeleni črti in osenčil vmesni prostor, zeleni most. „Kantonalni prostorski red določa, da je vzpostavitev povezav med zelenimi prostori za pristojne organe zavezujoča,“ je pojasnil Ueli Strauss. Na vorarlberški strani je vzpostavitev povezav sicer predpisana, vendar za pristojne organe ni zavezujoča.

Okoli 30 predstavnikov lokalnih skupnosti in strokovnjakov iz Lihtenštajna, Vorarlberga in Švice z različnih področij, kot so prostorsko načrtovanje, varstvo narave, lovstvo in varstvo podnebja, se je tistega jesenskega dne odzvalo vabilu CIPRE International in se udeležilo delavnice o povezovanju habitatov živali in rastlin v dolini Alpskega Rena.  

Možnosti so različne

Pričakovanja udeležencev so bila zelo različna. Segala so od tega, da je treba, kot je povedal Ernst Albrich iz Vorarlberškega lovskega društva, „poslušati in se učiti“, do „iskanja zaveznikov“, za kar se je zavzel Martin Strele iz Vorarlberškega društva za ohranjanje nepozidanih tal. Nekateri pa so se zavzemali za „izdelavo čezmejnih strokovnih podlag za načrtovanje“, kot je dejal Oliver Müller iz lihtenštajnskega urada za okolje. Vodja sanktgallenskega urada Ueli Strauss se je ukvarjal predvsem z vprašanjem zagotavljanja ravnovesja interesov na mejnem območju.

Delavnica je potekala v okviru mednarodnega projekta greenAlps, ki preučuje in ocenjuje rezultate iz aktualnih in zaključenih projektov, skrbi za obdelavo projektov, ključnim akterjem na regionalni, nacionalni in mednarodni ravni pa omogoča dostop do njih. Vse to naj bi prispevalo k izboljšanju okvirnih pogojev za trajnostno in učinkovito evropsko okoljsko politiko varstva in ohranjanja narave v Alpah (Biotska raznovrstnost in pokrajine, str. 11). 

Za komunikacijo je bila zadolžena CIPRA International, ki je tudi usklajevala pripravo publikacij in organizirala različne dogodke, kot sta bila novembra 2014 mednarodna zaključna konferenca v francoskem Chamberyju in oktobra delavnica v dolini Alpskega Rena. Projekt se je iztekel konec leta 2014, njegovo izvajanje pa so sofinancirali Evropski sklad za regionalni razvoj v okviru programa Območje Alp, Kneževina Lihtenštajn in Sklad Paula Schillerja.

Določena površina ima številne naloge

Poglavitna ovira za selitvene poti živali in rastlin je različna zakonodajna ureditev v alpskih državah. Še bolj očitne so ceste, naselja, poslovni objekti – infrastruktura, ki jo gradi človek, zaseda vedno več zelenih površin. „Zelenim pljučem“ je sape začelo zmanjkovati tudi zaradi tehniziranja kmetijstva. Poraženci so živali in rastline, katerih preživetje je odvisno prav od nepozidanih površin in koridorjev med njimi, poraženci pa smo tudi ljudje. „Zelena pljuča“ so namreč tudi zbiralniki talne vode, rekreacijske površine in ekstenzivno obdelana kulturna pokrajina.

Kje so „zelena pljuča“ doline Alpskega Rena, je udeležencem delavnice na zemljevidu pokazal Heiner Schlegel iz Urada za prostorski razvoj Renat. „Med seboj se precej razlikujejo, nekatera denimo ležijo v jezerskih kotanjah,“ je pojasnil in pri tem opozoril na osenčeno površino ob Bodenskem jezeru. „Številna ležijo med gorskimi pobočji, druga na melioracijskih površinah ali rečnih naplavinah.“ Osenčene površine so bile na zemljevidu povezane z modrimi črtami, ki so označevale reke, življenjsko pomembne žile „zelenih pljuč“.

Večina povezav med habitati poteka čez površine, ki jih uporabljajo številni uporabniki in jim je le redko dodeljen varstveni status. Vse prepogosto se pravica do rabe prostora opravičuje z javnim interesom in, ta je, kot je ugotavljal nekdanji predsednik CIPRE Intenational Mario Broggi, „vsota partikularnih interesov – prav tako razdrobljena pa je danes tudi pokrajina.“

Stkati je treba vsealpsko omrežje

Udeleženci so se strinjali, da je za vzpostavitev povezanosti naravnih prostorov treba najprej povezati ljudi prek državnih meja in različnih strokovnih področij. Pri tem ima ključno vlogo prostorsko načrtovanje, ki mora uskladiti različne potrebe po rabi, vendar je to področje v alpskih državah urejeno različno: v Švici veliko predpisuje kantonalni prostorski plan, v Vorarlbergu so za to odgovorne občine, Lihtenštajn pa zakona o prostorskem planiranju sploh nima.

Kakšno korist naj prinaša določena površina, kdo ima pravico do njene uporabe in kdaj je pametno skleniti kompromis? Nekaj konceptov in smernic, kako rešiti tovrstna vprašanja, že obstaja, šepa pa njihovo izvajanje, ugotavlja projekt greenAlps. Projektna skupina, ki jo je sestavljalo devet partnerjev iz šestih alpskih držav, je svoja spoznanja strnila v priporočila in jih naslovila na politike in program Območje Alp. S temi priporočili in drugimi publikacijami, projekti in dejavnostmi si CIPRA skupaj s svojimi partnerji dolgoročno prizadeva za vzpostavitev ekološkega omrežja v celotnem alpskem prostoru, sem pa sodita tudi njeno sodelovanje znotraj Platforme Alpske konvencije za ekološko povezanost  (Alpska politika, str. 15) in podpora občinam prek Omrežja občina „Povezanost v Alpah“ (Mesta in občine, str. 17). 

„Zavezniki – lovci, varstvo okolja, turizem, prostočasne dejavnosti, mediji …,“ je z zelenim svinčnikom na listno tablo zapisala Katrin Löning  iz Avstrijskega inštituta za ekologijo. Michael Vogel, predsednik Mreže zavarovanih območij v Alpah, je pokazal na zeleni most in postavil vprašanje: “Smejo prek njega tudi pešci?“ Nastala je ideja: podnevi ga uporablja človek, ponoči jelen – kombinacija koridorja za divjad in mostu za pešce. In dodana vrednost za vse. 

Viri: Poročila o delu 2014, CIPRA International, http://www.cipra.org/porocila-o-delu