Avstralski aboridžini o pokrajinah sanjajo in jih zaznavajo prek zgodb in pesmi. Sodobna zahodnoevropska družba pokrajino zaznava predvsem vizualno. Naš vizualni dostop do pokrajine naj bi izhajal iz krajinskega slikarstva iz 18. stoletja, danes ga krepita tudi naravo­slovno razmišljanje in digitalizacija. Gre za svojskost naše družbe, ki želi vse dokumentirati, primerjati, izmeriti in ovrednotiti, kar je seveda s fotografijo ali karto občutno enostavneje početi kot s šumi, vonjavami ali občutki.

A pokrajina ni stanje, ki bi ga bilo mogoče objektivno zaznati, tem­več je socialni in kulturni konstrukt. Pokrajina ima vedno pomen, ki ji ga pripišemo. Če našo recepcijo in pomen pokrajine omejimo na to, kar vidimo, omejimo tudi naše možnosti za njeno razumevanje in rabo.

Doživeti naravo z vsemi čuti

Spreminjanje alpske pokrajine je posledica urbanizacije, odseljeva­nja ljudi s podeželja in podnebnih sprememb. Mestna središča se širijo, a zaradi upada hribovskega kmetijstva se zaraščajo planine, ki so nastajale dolga stoletja. Podobno kot ozaveščenost o tradiciji in običajih se danes povečuje tudi ozaveščenost o alpski pokrajini, saj jo ljudje vidimo kot ogrožen in s tem varovanja vreden naravni vir. Krepi se tudi naša vse večja ozaveščenost o alpski pokrajini kot vrednoti, kar temelji na kulturno pogojeni predstavi, da je tam, kjer je pokrajina, tudi narava. Obdani z virtualnimi pokrajinami iz filmov, reklamnih sporočil ali s svetovnega spleta, nam postaja ču­tno izkustvo o pokrajini in naravi spet pomembno. Vse več ljudi čuti potrebo, da so del pokrajine, da se gibljejo v njej, jo gledajo, slišijo, vonjajo, prehodijo in celo okušajo, denimo z okušanjem lokalnih izdelkov ali pri »gozdnih kopelih« na avstrijskem Tirolskem.

S posredovanjem pokrajine se je izoblikovala svojstvena metodo­logija, ki naj bi pripomogla k razumevanju pokrajine in našega od­nosa do nje. Vizualno zaznavanje ima pogosto zavestno podrejeno vlogo. Namesto tega je pozornost usmerjena v oblike zaznavanja, ki jih naša družba razume kot pozabljene ali zastarele. Ljudi se spobuja, da iz pokrajine berejo kot iz knjige. Sprehod po pokrajini vzbuja nove vtise in občutja. Navsezadnje pa lahko pokrajino iz­kusimo tudi prek glasbe – jodlati namreč ni možno le v pokrajini, temveč tudi z njo.

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru