Težko je verjeti, a apetitom po širjenju novih turističnih zmogljivosti se je takrat uprla država. Da bi naravi in »neoviranemu preživljanju prostega časa« zagotovila dovolj manevrskega prostora, je izdelala celovit razvojni koncept, t. i. Alpski načrt. Ta ureja stanje na območjih, kjer je žičniška infrastruktura zgrajena in na območjih, ki naj bi ostala neokrnjena tudi v prihodnje. Alpski načrt je sestavni del deželnega razvojnega plana že od leta 1976, od takrat tudi nikoli niso spreminjali njegove vsebine. Za organe oblasti je dokument pravno zavezujoč in na celotnem območju Alp velja za zgleden primer trajnostnega  prostorskega načrtovanja. V devetdesetih: leta 1991 so alpske države podpisale Alpsko konvencijo, podpisu so sledila leta boja za določitev prave vsebine izvedbenih protokolov. Ko je šlo za vprašanja varstva narave, gorskega gozda in varstva tal, je bila gonilna sila v procesu določitve pravih vsebin CIPRA Nemčija. Kaj pa danes? Zdi se, da nekdanji dosežki politike na zanimajo kaj dosti. Vnovič se zbujajo želje, da bi pogorje Riedberger Horna postalo dostopno v turistične namene, te želje pa se bodo zaradi zahteve po omilitvi Alpskega načrta v kratkem očitno uresničile. Poleg tega je projekt v popolnem nasprotju s 14. členom Protokola Alpske konvencije o varstvu tal: načrtovana smučarska proga vodi čez zemljišče v naklonu do 38 stopinj, ki ga je pristojni deželni urad za okolje uvrstil v razred ogroženosti zaradi zemeljskih plazov. Vso to nebrzdano rabo tal v Bavarskih Alpah lahko zaustavi le strožja ureditev prostorskega načrtovanja – tudi po 40 letih veljavnosti Nemškega alpskega načrta in 25 letih obstoja Alpske konvencije je CIPRA Nemčija o tem povsem prepričana.  

www.cipra.de

Viri: Poročila o delu 2015, CIPRA International, http://www.cipra.org/porocila-o-delu