Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Tam, kjer se širijo ideje

06.09.2017
CIPRA je manjša organizacija s široko razvejano mrežo, ki ljudem omogoča, da se skupaj lotevajo izzivov in se učijo drug od drugega. Natanko to počneta tudi Sandrine Percheval in Cassiano Luminati. Spoznala sta se na Alpskem tednu v nemškem Grassauu.
Image caption:
Cassiano Luminati in Sandrine Percheval sta dva akterja v veliki mreži CIPRE. © Caroline Begle

Pozno popoldne hladnega oktobrskega dne v odsevih zlate in modre barve. Na privezu v Prienu se na valovih Kimskega jezera pozibava izletniška ladja lokalnega ladijskega prevoznika, na katero se bo vkrcalo kakšnih 400 potnikov. Sandrine Percheval in Cassiano Luminati že slonita na ladijski ograji in opazujeta mimoidoče: dame v elegantnih oblačilih in brezhibno oblečene gospode, manjše skupine mladih z volnenimi šali okrog vratu in v modnih raztrganih kavbojkah, spet drugi v tradicionalnih bavarskih oblačilih – ženske v dirndlih, moški v bavarski noši in s klobukom na glavi, na katerem se pozibavajo gamsovi čopi. Nenadoma vsi pogled usmerijo proti političarkama Barbari Hendricks in Ulrike Scharf, nemški in bavarski ministrici za okolje, ki prihajata na ladjo. Ta počasi odrine iz pristanišča.

Vsi ti ljudje so v Grassau prišli zaradi Alpskega tedna, ki so ga organizirale različne inštitucije, upravni organi in združenja, tudi CIPRA. Letošnja tema Ljudje in Alpe je med seboj uspela povezati številne pobude, različne kulture, jezike, organizacije in možne rešitve. Pod okriljem Alpskega tedna je potekala tudi 15. Alpska konferenca, najpomembnejši organ Alpske konvencije. Tega dne je nemško predsedstvo povabilo na sprejem na gradu Herrenchiemsee na otoku istega imena.

Sandrine Percheval (35) in Cassiano Luminati (45) sedita na klopi na krmi ladjice drug nasproti drugega. Francozinja in Švicar, oba dejavna pri CIPRI, sta se srečala prvič. Cassiano, s črno brado in širokim nasmehom, je odrasel v Valposchiavu/Puschlavu, odmaknjeni dolini blizu meje z Lombardijo. Pri 18 letih ga je v živahni Milano zvabil študij arhitekture. »Želel sem priti v mesto, pravo mesto!« pove Cassiano. Sandrine se zasmeje: »Jaz pa sem si želela sonca in toplote in se zato med študijem preselila v južno Francijo.«

Novo odkrivanje domovine iz daljave

Sandrino zanima, zakaj se je Cassiano vrnil v gorsko okolje. »Zaradi glasbe. Leta 1998 me je prijateljica vprašala, ali bi bil pripravljen z njo organizirati festival jazza v Valposchiavu – in privolil sem,« pojasni Cassiano. Festival je takrat doživel velik uspeh, zanj pa je to bil tudi nov začetek v dolini. Danes mineva že petnajsto leto, odkar opravlja funkcijo direktorja kompetenčnega centra za izobraževanje in usposabljanje Polo Poschiavo. »Naša filozofija je obstoječe strukture povezati z novim,« razlaga. Aktualna tema je čezmejno poklicno izobraževanje. Leta 2005 je Polo Poschiavo prejel glavno nagrado v okviru projekta CIPRE Prihodnost v Alpah.

Na Sandrinino vprašanje, ali dela tudi z mladimi, Cassiano odgovori: »Da, kot predsednik regije Valposchiavo sem med leti 2011 in 2015 s posredovanjem CIPRE večkrat sodeloval na zasedanju Mladinskega parlamenta Alpske konvencije, nosilcem odločanja sem posredoval želje mladih. Kot primer lahko omenim idejo o uvedbi nočnega avtobusa, ki je bila tudi dejansko uresničena.«

Leta 2012 je s podporo švicarskih državnih organov in organizacij s statusom opazovalk pri Alpski konvenciji, kot so CIPRA, Iscar in Alparc, v Valposchiavu organiziral Alpski teden in Alpsko konferenco. Z odgovorom na vprašanje, kaj mu je bilo pri tem v največje zadovoljstvo, se Cassiano ne obotavlja: »Povezovati ljudi in ideje!« Navede tudi primer: Polo Poschiavo, lokalni muzeji in turistične organizacije so v Valposchiavu skupaj ponovno uvedli pridelavo ajde in jo predstavili turistom. A Cassiano si je medtem postavil že nove cilje, to pa je pridobiti ekološki znak za celotno dolino, ki bi tako postala 100 % bio smart valley.

Sandrine Percheval pokima, si na hitro popravi temne lase z obraza in začne pripovedovati. Zelo rada ima zeleno pokrajino Alp in njene majhne vasi ter divje naravne prostore, predvsem tiste v južni Franciji. Hkrati pa se zelo zaveda tudi cene te avtohtonosti. »Izoliranost pomeni veliko oddaljenost in dolge poti.« Kljub temu je za lokalno prebivalstvo zelo pomemben hiter dostop do informacij in prav s tem se ukvarjajo pri društvu Adrets, kjer je zaposlena od leta 2014. Informacijska in skrbniška služba prek društva brezplačno zagotavljaja nekakšno prvo pomoč pri reševanju vseh mogočih vprašanj, ki jim jih zastavijo uporabniki. Potrebujete zavarovanje, zdravnika specialista? Nimate predpisanega
dokumenta? »Namesto da bi tekali od vrat do vrat, se prosilci obrnejo na naše službe, ki imajo sedež večinoma kar v občinski stavbi,« pojasni Sandrine. Njena naloga pa je, da si strokovno osebje, večinoma so to ženske, izmenjuje izkušnje in da je dobro usposobljeno za reševanje najrazličnejših vprašanj.

Pobude spodbujajo domiselnost

»Kaj pa je tebi najbolj všeč pri tvojem delu?« vpraša Cassiano. »Socialni vidik,« odgovori Sandrine. »Naše službe so na voljo vsem prebivalcem, še posebej zapostavljenim, kot na primer sezonskim delavcem, ki poleti in jeseni pomagajo pri kmetijskih opravilih ali pa delajo pozimi kot smučarski učitelji ali žičničarji. Pogosto se selijo, slabo so zavarovani, v kraju, v katerem živijo, nimajo ne prijateljev ne družine, pogosteje zbolijo. Vedno so z eno nogo blizu revščine.« Pred nekaj leti je društvo Adrets postalo član CIPRE Francija. »To je okrepilo našo legitimnost,« odgovori Sandrine in pove, da prek CIPRE prejema številne navdihujoče ideje za projekte in sodelovanja na različnih področjih, denimo na področju varovanja okolja.

Motor ladje brni enakomerno, ladja mehko pristane. Vožnje je konec. Potniki se še tesneje zavijejo v svoja oblačila, se izkrcajo in v pojemajoči svetlobi dneva odidejo po drevoredu proti dvorcu Herrenchiemsee. Slišati je različne jezike, nemščino, švicarsko nemščino, angleščino, francoščino, italijanščino in slovenščino. Sredi skupine obiskovalcev sta tudi Sandrine in Cassiano, ki se še naprej pogovarjata v francoščini. Na manjši vzpetini se Sandrine ozre, manjši sprevod potnikov objame s pogledom vse do pomola, kjer osvetljena ladjica čaka, da se obiskovalci vrnejo, in reče: »Prihajamo iz različnih držav in imamo različne vloge in upanja, a vsi smo na istem čolnu.«

Margarete Moulin, svobodna novinarka, München/D, (besedilo)
Caroline Begle, CIPRA International (foto)