Trenutno poteka razprava o širitvi rečnega korita po celotnem toku Alpskega Rena. V Lihtenštajnu vodi projekt Urad za zaščito civilnega prebivalstva in pomoč ob nesrečah, ki naj bi v naslednjih dveh desetletjih obnovil obmejne rečne nasipe, saj je danes struga Rena široka le 95 metrov. Revitalizacijo reke bi izvedli skladno z razvojnim konceptom za Alpski Ren (Entwicklungskonzept Alpenrhein – EKA) iz leta 2005, prišlo pa naj bi tudi do združitve različnih področij, in sicer protipoplavnega varstva, narave in rekreacijskih dejavnosti. Realna možnost za uresničitev pa obstaja le v primeru, da bodo v razpravi o projektu za skupno mizo sodelovali in soodločali lastniki zemljišč, kmetje, občinski sveti, občani, okoljevarstvene organizacije, strokovnjaki in odgovorni za infrastrukturo.

»Pa saj ste bili vključeni v proces odločanja!« je stavek, ki ga naše okoljevarstvene organizacije pogosto slišijo – med njimi tudi Lihtenštajnska družba za varstvo okolja (LGU), ki je v vlogi nacionalnega predstavništva CIPRE dejansko pogosto sodelovala v participacijskem procesu priprave lihtenštajnskega razvojnega koncepta, strategije oziroma vizije za področje prostora (Raumkonzept Liechtenstein 2020), mobilnosti 2030 (Mobilitätskonzept 2030), energije (Energiestrategie 2030) in podnebnih sprememb (Klimavision 2050). A če si zadevo ogledamo natančneje, hitro ugotovimo, da je bilo sodelovanje pri sprejemanju odločitev različno intenzivno: nevladne organizacije, kot je LGU, se s koncepti seznanijo v prvi (predhodni) fazi participacijskega procesa, a kaj, ko se proces prav v tej točki pogosto tudi konča. Naslednja, še vedno predhodna faza predvideva pridobivanje predlogov vpletene javnosti, ki jo zastopajo nevladne organizacije, torej seznanitev z njimi. Če jih tisti, ki so jim namenjeni, dejansko upoštevajo, žal ni vedno povsem jasno. Prava participacija se začne odvijati šele v naslednjih dveh fazah, tretji in četrti, torej pri sodelovanju in soodločanju. Koncepte in projekte širša javnost upošteva šele v pravem participativnem procesu, kar postopek izvajanja neredko olajša.

Sanacija nasipov na reki Ren in s tem povezane zakonsko predpisane ekološke izboljšave, tj. širitev vodnega prostora, naj bi se tako izvajale v naslednjih dveh desetletjih. Za okoljevarstvene organizacije je trenutno stanje tega generacijskega projekta zaskrbljujoče. EKA so Švica, Avstrija in Lihtenštajn podpisale pred 16 leti, a doslej smo uspeli doseči največ predhodno drugo fazo participativnega procesa.

Projekt revitalizacije Rena je zaradi večplastne narave problematike trd oreh, ki pa ga bo treba streti. Kritiki projekta se bojijo, da bo v primeru realizacije prišlo od izgube kmetijskih zemljišč pa vse do pojava komarjev na tem območju. Težave še zaostrujeta lastništvo zemljišč in podzemna infrastruktura, ki jo bo morda treba prestaviti. Da je projekt deležen podpore čim širšega dela prebivalstva, je zato bistvenega pomena. Tema je izredno pomembna ne le z vidika biotske raznovrstnosti, marveč tudi glede prihodnjega načrtovanja procesa s strani upravnih organov – dolžnost nas, nevladnih organizacij, je, da pristojne organe vztrajno in odločno opozarjamo na kompleksnost generacijskega projekta ter dosežemo naslednje faze participacijskega postopka. Pomembno je torej aktivno sodelovanje, še bolje – pomembno je soodločanje.