Image caption:

Francesco Pastorelli, direktor CIPRE Italija. (c) Maya Mathias, CIPRA International

Vsako leto, ko v dolini Alta Val Tanaro/I začne deževati, držimo pesti. Prvo poplavo smo doživeli leta 1994, zadnji dve v letih 2016 in 2020. Letos se je ujma razbesnela nekaj deset kilometrov vzhodneje, med Ligurijo in Piemontom. V dvanajstih urah je padlo 740 mm dežja in kljub ogromni materialni škodi na srečo ni bilo žrtev. Če bi tolikšna količina dežja padla na gosto poseljenem območju in ne na podeželju, bi to bila katastrofa. Meteorologi pravijo takim nalivom »padavine s samoobnovitveno sposobnostjo«, ki so očitno posledica pregrevanja Ligurskega morja.

Kot povsod v alpskem prostoru se tudi pri nas soočamo z notranjim, tranzitnim in turističnim prometom, kar povzroča izpuste. Vsi se ne ogrevajo z lesom, vsi tudi nimajo izoliranih hiš. Svoj delež k podnebnim spremembam prispevamo tudi sami, a v občutno manjšem obsegu kot prebivalci gosto poseljenih območij ali industrijski predeli in glavne prometnice. Naša regija je bogata z gozdovi, ki absorbirajo izpuste CO₂, pa vendar so učinki podnebnih sprememb pri nas večji kot drugod. Problemi, s katerimi se soočamo na podeželskih alpskih območjih, so manjši, če jih primerjamo z regijami južno od Sahare, kjer trpijo zaradi širjenja puščave, ali tihomorskimi otoki, ki se dobesedno utapljajo v morju. In ne pozabimo, da večina tamkajšnjih prebivalcev še nikoli ni potovala z letalom, da nima avtomobilov in verjetno poje izredno malo mesa. Kljub temu so jih posledice podnebnih sprememb najbolj prizadele. Podnebne spremembe res ne poznajo demokracije!

Motijo se tisti, ki so prepričani, da podnebne spremembe nanje nimajo vpliva, saj imajo to srečo, da živijo v delih sveta, kjer ekstremnih vremenskih dogodkov ne poznajo. Povodnji, poplave in zemeljski plazovi so se namreč začele pojavljati tudi v regijah, ki so nekdaj veljale za varne. Prav tako dezertifikacija ni več pojav, ki bi prizadel le posamezna območja v Afriki – tam so razmere postale celo tako dramatične, da je prebivalstvo prisiljeno zapuščati domove in bežati. Kot prebivalci alpskega območja moramo nemudoma začeti izvajati prilagoditvene strategije, a tudi to ne bo dovolj. Podnebne spremembe se širijo hitreje kot doslej sprejeti protiukrepi. Pravilno vzdrževanje in raba tal ne zadostujeta več, tudi če sta nujna.

Na primeru nedavne podnebne konference v Glasgowu smo se lahko naučili, da bo globalni podnebni sporazum težko doseči. Podnebnih ciljev, za katere je bilo dogovorjeno v Parizu leta 2015, nismo izpolnili. Zdaj bo treba prepričati skoraj 200 držav, da bodo rigorozno zmanjšale količino emisij toplogrednih plinov in tako na svetovni ravni omejile trend dvigovanja temperature na 1,5 °C – gre torej za cilj, za katerega številni verjamejo, da je nedosegljiv. Avgusta 2021 je Medvladni odbor za podnebne spremembe pri Združenih narodih posvaril pred podnebno katastrofo in nepopravljivo škodo, ki smo jo ljudje povzročili našemu planetu.

Na svetovni ravni smo storili premalo, izrekajo se le slogani in obljube, kot nam vedno znova očitajo mladi iz gibanja Fridays for Future. Ves svet je pozvan k zmanjšanju potrošnje, k prenehanju opevanja neskončne gospodarske rasti tako v gospodarskem kakor tudi v demografskem smislu in k iskanju novega sloga življenja. V Alpah ne bo zadostovalo le urejanje vodotokov. Bolje bi bilo, da v njihovi bližini gradnja sploh ne bi bila možna, saj tako številnih jezov za zaščito pred poplavami ne bi potrebovali več. Na zadnjih neokrnjenih rekah ne smemo več dovoliti gradnje elektrarn za proizvodnjo energije, ravno nasprotno – zmanjšati moramo lastno porabo energije. Prav tako zahtevam ne bomo zadostili s proizvodnjo manj onesnažujočih motorjev – zmanjšati moramo obseg prometa. Alpske dežele in države lahko postanemo vodilne v boju proti podnebnim spremembam in številne lokalne spodbude so dokaz, da je to izvedljivo. Spremenimo torej Alpe v podnebno nevtralno in odporno regijo!