Današnje Alpe postajajo vedno bolj razdrobljen mozaik gorskih območij, kjer se izvajajo prostočasne dejavnosti, praznih prostorov in urbaniziranih območij. Tako nastala krpanka je rezultat raznolikosti akterjev, ki postavljajo različne zahteve glede uporabe in varovanja alpskega prostora ter njegove nove opredelitve s socialnega in kulturnega vidika. Tradicionalni razvojni modeli izgubljajo svoj pomen, na njihovo mesto stopajo nove teritorialne spremembe.

Novo odkrivanje opuščenih območij 

Procesi teritorialnih sprememb, ki do določene mere opredeljujejo novo geografijo Alp, sprožajo številne primere različno dinamiko poselitve in razvoja, ki v določenem pogledu presegajo procese, kot jih je še leta 2005 opisoval Werner Bätzing, in spreminjajo nekatere od dosedanjih značilnosti. Ljudje naseljujejo opuščena zemljišča in tako znova ustvarjajo povezave med območji, ki jih je industrijska blagovna proizvodnja razdrobila po fordističnem modelu, torej po načelih množične industrijske proizvodnje. Novi kulturni pristopi osvajajo javni prostor in zgodovinsko grajeno dediščino na teh območjih. Pri tem gre za integracijo mestnih in gorskih območij prek vsealpske dinamike gentrifikacije in kulturnega pluralizma, ki vpliva na vnovično vzpostavitev zgodovinskih pokrajin. Ti procesi pozitivno vplivajo na nastajanje t. i. razvojnih laboratorijev, ki dosedanje prazne prostore napolnjujejo z novimi idejami in funkcijami. Nastajajo nove oblike bivanja, od gradnje socialnih stanovanj do sekundarnih prebivališč, pa tudi kraji alpske inovativnosti, kot so digitalne vasi ali okolju prijazni modeli naselij. Po eni strani gre za kritičen razmislek in prenovo lokalne tradicije, po drugi za ponovno vzpostavitev historičnih pokrajin, da bi se lahko počutili domače. Dober primer za to je delovanje CIPRE Italija v dolini Susa, kjer se upravni organi in gospodarski subjekti preizkušajo v novih oblikah dialoga in izmenjave.

Dve skrajnosti alpskega razvoja

Ta novi opis dopolnjujejo območja, ki se danes zdijo nekako zacementirana v Alpah in v katerih je tradicionalni, fordistični razvojni model zapustil dve skrajnosti: na eni strani gorske regije, namenjene izvajanju prostočasnih dejavnosti, na drugi revne, na rob potisnjene gorske regije, iz katerih se prebivalstvo izseljuje. V prvem primeru je značilno prekomerno izkoriščanje alpske pokrajine, ki je ekološko zelo obremenjena. Izpolnjevati mora potrebe in želje urbanega prebivalstva, dostop do nje mora biti enostaven, prav tako mora biti zelo privlačna. Vse to pogosto vodi v prekomerno izumetničenost pokrajine in skupnosti, ki v njej živi.

V drugem primeru gre za regije, ki so svojo pokrajino uspele obraniti pred negativnimi kulturnimi, arhitekturnimi in socialnimi posledicami, vendar pa imajo težave pri ohranjanju gorske pokrajine. To dnevno občutijo večinoma v odročnejših dolinah, npr. pri urejanju področij, kot je vzdrževanje gozdov in vodotokov ali pa preprečevanje nevarnosti zaradi zemeljskih plazov ipd.
Med obema skrajnostma obstajajo v Alpah pomembna obmestna območja, ki so odvisna od mesta in jih je zaznamovala bolj izumetničena kot pristna podeželskost. S kopico ukrepov se zdaj poskušajo obrniti v drugo smer. Vnovič odkrivajo tradicionalne obrti, ki so bile opuščene, nato pa jih je prizadela kriza. Ta območja si zdaj za prednostno nalogo postavljajo usmeritev na nova področja zelenega gospodarstva, kot je npr. proizvodnja električnih koles.

Reinterpretacija regionale identitete

V Alpah sodobnega časa torej vre: gorska območja se definirajo na novo in včasih prevzamejo vlogo nepričakovanih protagonistov nove stopnje razvoja. Pokrajine se spreminjajo in postavljajo se nova vprašanja. Dejansko so pri tem v ospredju vprašanja, ki so že bila upoštevana v deklaraciji Alpske konvencije o prebivalstvu in kulturi: prav omenjena deklaracija, ki se žal vse prepogosto šteje za »privesek«, namreč temelji na »krepitvi skupnostne zavesti in identitete lokalnega prebivalstva«.
Pri tem gre za vnovično odkrivanje regionalnih identitet, tudi na podlagi procesov kulturne prepletenosti, ki lahko občutno zaznamujejo alpsko pokrajino – pomislimo le na pobude zunaj alpskih skupnosti za gospodarjenje s planinami v visokogorju ali za vzdrževanje kulturnih teras za potrebe vinogradništva. Gre pa tudi za to, da so ljudje znova začeli izkoriščati vire določenega območja ter urejati in na novo oblikovati kraj in kulturno pokrajino. Dosledno in inovativno uresničevanje načel in ciljev deklaracije postavlja v ospredje skupnostno zavest in ustvarja podlago za trajnostni razvoj alpskih regij in pokrajin.

Werner Bätzing: Die Alpen – Geschichte und Zukunft einer europäischen Kulturlandschaft (Alpe – zgodovina in prihodnost evropske kulturne pokrajine). Založba C. H. Beck. Nemčija 2005. 3. Izdaja. 431 strani.

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru