Matevž pozorno preučuje vzorec, narisan na papirju. Kleklji, majhne lesene tuljave, na katere je navit sukanec, ležijo negibno na robu mize. V roke previdno vzame kleklje in vbode prvo buciko. Moške roke premikajo kleklje v neenakomernem ritmu in poskušajo naklekljati vzorec. To je za Matevža Strausa in njegovega poslovnega partnerja Urbana Šlabnika prva učna ura klekljanja. »Bila sva strašno počasna, ker sva poskušala doumeti logiko lesenih klekljev in kvačke,« pravi Matevž Straus. Pravo nasprotje so bila dekleta iz idrijske klekljarske šole, ki so se klekljanja lotile intuitivno in so napredovale občutno hitreje.
V Idriji poznajo izdelovanje čipk kot domačo dejavnost že 300 let. V klekljanje je bila včasih vključena vsa družina: moški so risali vzorce, ženske so klekljale čipke. Po drugi svetovni vojni je klekljanje skoraj povsem zamrlo, kajti čipk ni mogoče izdelovati industrijsko. Kar je bilo včasih v Idriji del vsakdanje življenjske realnosti, danes lahko vidimo le še v muzeju.
»Nikoli nam ni prišlo na misel, da bi se ukvarjali z idrijsko čipko,« pojasni Matevž Straus, predsednik Društva za mladinski razvoj Idrija 2020. »Morda zato, ker je ta dejavnost nekako ženska domena.« Pravzaprav se je to področje izkazalo za zelo priročno, saj želijo v društvu Idrija 2020 na novo odkrivati in razvijati. Mladi hočejo izkoristiti potenciale, ki jih daje mesto, in jih oblikovati na novo. Po pogovorih z organizatorji Festivala idrijske čipke in opravljeni anketi med obiskovalci festivala so se mladi opogumili in se leta 2014 bolj ali manj slučajno lotili – doslej njihovega najuspešnejšega - projekta The Idrija Lace, v okviru katerega mlade oblikovalke in umetnice na nov način oblikujejo tradicionalno idrijsko čipko. Matevž Straus pri tem opozarja, da mora biti čipka funkcionalna in imeti posebno vrednost. Mladi podjetniki namreč nočejo orumenelih čipkastih prtičkov, ki se prodajajo na uličnih vogalih po smešno nizkih cenah. V dobi estetike, ki jo narekuje Ikea, morajo čipke spet postati del uporabne kulture.
Izkušnja, pridobljena na tečaju kleklanja za moške, je bila enkratna. Izdelke, kot so podvezice, majice ali lovilce sanj, izdelujejo danes tri upokojenke. Prav tako ženske pripravljajo ustvarjalne rešitve, za opravljeno ročno delo pa prejemajo pošteno plačilo. Dejstvo, da luksuzne izdelke, ki niso dostopni vsakomur, prodajata po zasoljenih cenah, sta Matevž in Urban že vzela v zakup. A podjetje jima zaenkrat še ne prinaša dobička, nasprotno – vanj vlagata čas in denar.  
Ko Matevž Straus in Urban Šlabnik predstavljata svoje izdelke na mednarodnih sejmih, delujeta v množici večinoma starejših žensk kot pravi eksoti. Takrat mladeniča uporabita vso svojo očarljivost – vse za poslovni uspeh.

Bettina Hug
CIPRA International

------------------------------------------------------------------------------

MISLI GLOBALNO, DELUJ LOKALNO

Matevž Straus se je rodil v Idriji leta 1988. Čeprav ga študij in radovednost vedno znova vabita v tujino, ostaja povezan z domovino.Kot nikjer drugje ima zanj v Idriji vse svoj pomen – vsaka hiša, vsak ulični vogal, vsak obraz. V društvu Idrija 2020 se skupaj s sodelavci trudi, da bi do leta 2020 uresničili vizijo Idrije kot kreativnega mesta, kjer bo življenje prijetno.  

www.idrija2020.si/portfolio/the-idria-lace

------------------------------------------------------------------------------