»Pokrajina je konstrukt. In s to grozljivo besedo ni povedano čisto nič drugega, kot to, da pokrajine ne smemo iskati v pojavnosti okolja, temveč v glavi opazovalca.« Tako je nekoč dejal Lucius Burckhardt, švicarski sociolog in utemeljitelj promenadologije (strollology, sprehajalogija), metode, ki zagovarja širše zaznavanje našega okolja. Nastala je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot odziv na urbanizem iz slonokoščenega stolpa, ki se dogaja zunaj zaznavanja in dejanskih zahtev in potreb prebivalcev. Burckhard, ki je v Kasslu v Nemčiji uvedel promenadologijo, je želel izostriti zavedanje o prostoru in pokrajini. Promenadologija se osredotoča na neposredno zaznavanje na kraju dogajanja, doživljanje atmosfere in možnosti, da vsak kraj oblikujemo življenja vredno.

Ogledalo družbe

Pokrajina je dinamična in se spreminja, zlasti v alpskem prostoru, v globalnem merilu eno najbolj znanih in obiskanih ter najgosteje poseljenih gorskih območij. Je ogledalo družbenih procesov. Taleči se ledeniki, opuščene pašne planine, zaraščeni travniki, poselitvena območja, ki se vedno bolj širijo, infrastruktura za prostočasne potrebe, kmetijska zemljišča v dolinah, pokrita z monokulturami, kulturna pokrajina, ki se je oblikovala skozi stoletja; vse to so socialni procesi, ki so vtisnjeni v pokrajino. V pokrajini se kažejo tudi prevladujoče težnje in odnos njenih prebivalcev, obiskovalcev in organov oblasti.

CIPRA je svoje stališče do tega vprašanja nazorno predstavila v dokumentu Pokrajina ni obnovljiv vir in s tem dopolnila trenutni diskurz o pokrajini alpskega prostora (glej uokvirjeno besedilo). Navdih je našla tudi v promenadologiji in Evropski konvenciji o krajini, ki leta 2020 praznuje svoj 20. jubilej.

Ključno vlogo ima kmetijstvo

Kaj pomenijo aktualni družbeni procesi za alpsko pokrajino in njene prebivalce, kaj pomenijo za varstvo življenjskega prostora in ekosistemskih storitev in kaj pomenijo za biotsko raznovrstnost?

Kulturno pokrajino so stoletja oblikovali hribovski kmetje z ekstenzivno obdelavo zemlje. Uporabili so vsak razpoložljiv kos zemlje. Danes poteka v dolinah intenzifikacija kmetijstva, medtem ko se zemljišča na odročnejših legah ali na pobočjih, ki jih je težje obdelovati, opuščajo. Posledica je izguba pestrosti pokrajin in življenjskih prostorov, zmanjšuje se tudi biotska raznovrstnost. V ekonomskem smislu majhna kmetijska gospodarstva na gorskih območjih le s težavo konkurirajo velikim kmetijam v dolini. Tržno nišo si lahko zagotovi le tisti, ki trgu ponudi izdelke visoke kakovosti.

Za ohranitev kulturne pokrajine ter njenih ekoloških in socialno-ekonomskih funkcij je nujno potreben finančni in regulativni sistem spodbud. Tako bi morala, denimo, diverzifikacija kmetijskih rastlin postati ekonomsko upravičena, kakovostna produkcija v majhnih prostorskih enotah pa deležna učinkovitejše finančne podpore. Če se želimo bolj osredotočiti na kakovost proizvodnje, ne pa na količino, potrebujemo torej spremembe v skupni kmetijski politiki EU.

Hribovsko kmetijstvo potrebuje strategije za inovacije in odpornost: novo in inovativno generacijo kmetov je treba podpreti in usposobiti za proizvodnjo izdelkov vrhunske kakovosti in razvijanje novih trženjskih strategij. S tem je tesno povezana razpoložljivost zemljišč: razdrobljena in neobdelana kmetijska zemljišča je treba vnovič vrniti v ciklus kmetijske pridelave. V ta namen je treba reorganizirati zastarele lastninske pravice in jih nadomestiti z novimi oblikami kooperativnega vodenja.

Razprava o vrednotah

Drug primer so pokrajine, ki so zaradi našega prostočasnega udejstvovanja izpostavljena hudim obremenitvam. Tu je pomembno najti ravnovesje med ponudbo športnih in prostočasnih dejavnosti ter kakovostjo življenja alpskih prebivalcev, ne da bi bilo pri tem naravno okolje izpostavljeno prekomerni rabi. Kdo sme uporabljati pokrajino in za kakšno ceno? Ali je treba za rabo uvesti vstopnino, kot to velja za uporabo plavalnih bazenov ali obisk muzejev? Ali je treba določene pokrajine povsem izvzeti iz javne rabe – je to sploh smiselno in izvedljivo?

Vsa ta vprašanja si morajo zastaviti v skupnostih: tistih, ki so v pokrajinah za preživljanje prostega časa doma, in tistih, ki te pokrajine obiskujejo. Razprave o tem odražajo namreč naše temeljne kulturne vrednote.

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru

Pokrajina kot skupno dobro

Stališče z naslovom Pokrajina ni obnovljiv vir je bilo oblikovano v širšem participativnem procesu, v katerem so sodelovali predstavniki CIPRE, mladih in strokovnjaki iz alpskih držav. Struktura dokumenta odseva heterogenost mozaika (alpske) pokrajine in navaja potrebo po ohranjanju in povezovanju elementov tega pokrajinskega mozaika.

Najprej sta opisana dva koncepta ravnanja s pokrajino: pokrajina v smislu skupnega in pokrajina kot predmet pogajanja, nato pa sledi opis petih delov mozaika ali pokrajinskih tipov, katerih lastnosti so značilne za Alpe: kmetijska pokrajina, pokrajina za proizvodnjo električne energije, pokrajina za preživljanje prostega časa, pokrajina, ki ni v rabi oziroma ni več v aktivni rabi, ter urbana pokrajina in pokrajina aglomeracije.

V letih 2019 in 2020 je ključna tema, ki se ji posveča CIPRA, prav pokrajina, na to temo pa je izvedla tudi številne druge dejavnosti.

www.cipra.org/pokrajina