Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Druge informacije

Novice

»Največji dosežek je svobodna izbira!«

06.10.2015
Različna porazdelitev vlog med ženskami in moškimi je konstrukcija, je prepričana Silvia Hofmann, pooblaščenka za enakost med spoloma v švicarskem kantonu Graubünden. Čustva in potrebe moških in žensk so enaki.
Image caption:
Silvia Hofmann ima kot pooblaščenka za enakost med spoloma v kantonu Graubünden dober vpogled v različne kulturne prostore.

Gospa Hofmann, so ženske drugačne kot moški?
Glede izobrazbe, aktivnosti in možnosti so razlike vedno manjše, velike razlike pa še vedno obstajajo pri vzorih in pričakovanjih družbe do moških in žensk. Zasebni prostor je tako še vedno predviden za ženske, javni prostor pa za moške.

Že kar nekaj let si prizadevate za enakost med moškimi in ženskami. Ali so se na območju Alp kaj izboljšali okvirni pogoji za ženske, ki so zaposlene, in tiste ženske, ki se želijo zaposliti?
Delovne razmere so se načeloma močno izboljšale. Če pa pogledamo razvoj, ki se odmika od kmečkega okolja, te niso nujno boljše.
Zaposlovanje žensk je oteženo zaradi vsega, kar delovno mesto oddaljuje od gospodinjskih obveznosti. Še vedno ni samoumevno, da bi se moški posvečali gospodinjskim opravilom in skrbi za otroke v podobno veliki meri, kot je to pri ženskah.

Prihajate iz doline Val Müstair, obrobne regije, kjer prevladuje tradicionalni model družine. Kako ste postali pooblaščenka za enakost med spoloma kantona  Graubünden?
Moji starši so se iz doline Val Müstair izselili, saj tam ni bilo možnosti zaposlitve. Tako sem odraščala v različnih krajih po  Graubündnu. Z dvajsetimi leti sem odšla študirat v Basel, a sem vedno vedela, da se bom nekega dne vrnila. Ko so bili moji otroci še majhni, smo se preselili nazaj v hribe, v Engadin.
Na srečo sem lahko poklic novinarke opravljala kot samostojno novinarsko dejavnost. Osredotočala sem se na politiko, zdravstvene in družbene teme ter se zelo kmalu srečala z vprašanji enakosti med spoloma. Intenzivno sem spremljala ženske v švicarski politiki. S študijem zgodovine sem preučevala tudi ženske v zgodovini. V sodelovanju z Rilke Redolfi sem leta 1997 ustanovila Arhiv ženske kulture (Frauenkulturarchiv). Ta projekt me je pripeljal v Chur in obenem na ta položaj.

Ali imajo ženske in moški različne vrednote?
Ne. Po dolgih letih preučevanja sem prišla do zaključka, da imajo ljudje enaka čustva in enake potrebe. Kar naprej se pojavljajo raziskave, ki zatrjujejo, da so ženske bolj čustvene in rahločutne, da se intenzivneje vključujejo v življenje ali naravo. Mislim, da to velja tudi za moške.

Potemtakem ni opravičila za različno porazdelitev vlog med moškim in žensko?
To je konstrukcija, ki je izšla iz naše družbe. Živimo v patriarhatu: še pred tremi, štirimi desetletji so bili moški v vseh zahodnih državah glava družine, ženska pa je morala imeti dovoljenje, če se je želela na kakršen koli način udejstvovati zunaj svojega doma. Zakonska določitev teh vlog kaže svoj vpliv še danes. Imamo sicer zakone, ki obravnavajo ženske in moške na enak način, kar pa se tiče vlog ženske in življenja v praksi, pa še zaostajamo.   

Vloge so v kulturnem smislu globoko zakoreninjene. Ali je sploh mogoče kaj spremeniti v obdobju dveh, treh generacij?
V Uradu za enake možnosti poskušamo kaj spremeniti, vendar se pri tem ne slepimo. To je dolg proces, na katerega vplivajo številni dejavniki, med drugim politika, gospodarstvo in izobrazba.

Kaj lahko storijo ženske same?  
Prvič, pomembno je, da se ženske seznanijo s preteklostjo, da bi dobile občutek za razlike, kot so obstajale nekdaj in kot obstajajo danes. Drugič, zdi se mi zelo pomembno, da zlasti mlade ženske razmišljajo o svojih željah in potrebah. Mlade ženske so pogosto polne navdušenja. Pravijo jim: »Ves svet je pred vami, dosežete lahko vse, kar želite. Le od vas je odvisno, ali se boste uveljavile.« To je res, dokler so stare okoli 25 let. Nenadoma pa opazijo, da postane življenje težje v trenutku, ko se želijo odreči samskemu življenju.   

Kako se razlikujejo vloge in možnosti žensk in moških v mestnih in podeželskih alpskih regijah?
Na podeželju je opaziti bolj tradicionalne modele vlog. Razlike med ženskami in moškimi so večje. Če je ženska zaposlena zunaj domače vasi, je takoj slišati komentarje. Večina žensk in družin z različnimi življenjskimi slogi pa živi v mestnem okolju, kar se odraža tudi na vlogah - manj je družbenega nadzora.

V Graubündnu govorijo tri jezike. Ali opazite razlike?
Razlike med posameznimi jezikovnimi območji, seveda tudi znotraj teh območij, so precejšnje. Poleg graubündenske Renske doline je Graubünden urbana aglomeracija, ki se glede življenjskih razmer ne razlikuje veliko od kakšne metropolitanske regije. Menim, da so zlasti še italijanska jezikovna območja v Graubündnu še trdno zasidrana v tradicionalne okvire, čeprav je tam veliko močnih žensk. Primer je lahko Bergell, kjer občino že mnogo let vodi ženska in tudi številne druge javne položaje zasedajo ženske. Po drugi strani pa bomo v dolini Posciavo le redko srečali ženske, ki bi delovale na javnih položajih.

Ali je to povezano tudi z gospodarskimi dejavniki?   
Prav gotovo. Poseben primer je Surselva. Ta regija, kjer govorijo retoromansko, je pretežno tradicionalno katoliška. Cerkev se je v socialno politiko vmešavala v obsegu, ki si ga danes ne moremo več predstavljati. To se je odrazilo v izrazito strogi spolni morali, zunajzakonska nosečnost je za žensko pomenila katastrofo, o kontracepciji ni bilo govora.  Družine so imele osem, deset, dvanajst otrok, zato je bila tudi stopnja umrljivosti žensk visoka. Dekleta niso imela skoraj nobene možnosti za izobrazbo. Mnogo se jih je izselilo, ubežale so tako utesnjenim in težkim razmeram. Posledice je občutiti še danes: večina fantov in deklet v Surselvi se odloči za tradicionalne poklice.

Kako pa vloge vplivajo na izbiro poklica?
Mladi si morajo poklic izbrati v obdobju, ko iščejo svojo identiteto. Iščejo oporo in usmeritev  in niso posebno odprti za drugačnost. Več podpore bi jim morali zagotoviti šola, poklicno usmerjanje in starši. Opazili smo, da imajo mlade ženske in moški boljše možnosti za, denimo, vajeništvo, če so pripravljeni izbirati zunaj tradicionalnih vzorcev.

Slovenija je edina alpska država s komunistično preteklostjo. Se je tam položaj ženske zaradi tega spremenil?
V nekdanjih komunističnih državah je bilo običajno, da sta bila zaposlena oba zakonca. Na voljo je bila infrastruktura, ki je prevzela gospodinjska dela in skrb za otroke. Kljub temu pa so večino dela  v gospodinjstvu opravile ženske. Ker so bile zaposlene tudi v poklicih, ki za ženske niso običajni, so pridobile drugačno obliko samozavesti. To vidimo danes tudi v politiki. V državah, kot je Slovenija, je delež žensk v politiki občutno višji kot pri nas.

S strani politike je takrat obstajal določen pritisk, da bi se zaposlilo več žensk in da bi jim mesto odstopili moški. Bi bilo danes tudi tukaj potrebnega več pritiska?
V našem političnem sistemu je to težko izvedljivo. Ponosni smo na avtonomijo naših občin, kantonov in regij. Vsaka vas je malo kraljestvo zase in prebivalci se še danes upirajo vsem pritiskom države, ki bi lahko spremenili krhko ravnovesje v vasi. Tema enakosti med spoloma, ki jo je država tako rekoč predpisala in je predvidena v ustavi, se razume kot nekaj, kar prihaja od zunaj. Najti je treba drug pristop, s prepričevanjem, ustvarjanjem priložnosti in dajanjem vzorov. Dokler v politiki in gospodarstvu ne bo doseženo določeno število žensk, ki enostavno ukrepajo in ne le razpravljajo o tem, kako se v tem položaju počutijo ali kako morajo ravnati, tako dolgo bo to težko. Iz raziskav vemo, da bi moralo to število znašati okoli 40 odstotkov. Od takrat dalje bo veljalo, da so razmere »običajne«.  

Za to bi bilo treba uvesti sistem kvot.
Če ni druge rešitve. V regiji obstajajo podjetja, ki sama določijo kvote, in posledice je že mogoče zaznati: odnosi so se spremenili, način komunikacije je drugačen, drugačna je samoumevnost.

Obstajajo tudi ženske, ki se ne želijo zaposliti. Kakšne spodbude bi morala država ponuditi, da bi polno izkoristile svoje potenciale?
Največja pridobitev procesa doseganja enakih možnosti je svobodna izbira. Vsaka ženska ima pravico, da je spoštovana zaradi izbire modela življenja, za katerega se je odločila. Gre le za to, da nimamo okvirnih pogojev, ki bi ženskam olajšale uskladitev opravljanja nalog v službi in dela v gospodinjstvu. Če ne bi imeli starih mam in deloma tudi starih očetov, ki svojim hčeram in snaham priskočijo na pomoč pri varstvu vnukov, bi to bilo nemogoče ravno na podeželju. Skoraj v vsaki drugi družini so v pomoč stare mame. Tega ni mogoče zanikati. Po drugi strani pa nas ekonomske razmere silijo, da določen del k zaslužku prispevamo sami. Za to so potrebne dobre rešitve in več podpore podjetij, države in politike.

Mnoge ženske so prepričane, da je enakost med spoloma zagotovljena. Je starejša generacija zamudila priložnost, da bi jih ozavestila o vprašanjih enakosti med spoloma?
Verjetno. Bili smo tako zaposleni z izboljšanjem možnosti za ženske, da smo na mlado generacijo nekoliko pozabili. Vendar smo krmilo sedaj obrnili in intenzivno se ukvarjamo z mladimi glede izbire poklica, politike ali izobrazbe.

Ženske so sposobne ukrepati, kaj pa moški?
Dosežki na področju emancipacije žensk so polagoma začeli pozitivno vplivati tudi na moške. Ti opažajo, da lahko zanje pomeni razbremenitev, če nekoliko popustijo v svoji vlogi  močnejšega, ki nudi podporo, in edinega hranitelja družine. Moški so spoznali prednosti enakopravnega partnerstva, v katerem se je sicer treba veliko pogajati, vendar jim tako partnerstvo daje tudi nove možnosti razvoja.

Barbara Wülser (intervju)
in Caroline Begle (fotografija)
CIPRA International

---------------------------------------------------------------------------

Kulturna zgodovinarka z alpskimi koreninami

Silvia Hofmann (1954) vodi od leta 2003 Urad za enake možnosti v švicarskem kantonu Graubünden. Študirala je germanistiko, zgodovino in umetnostno zgodovino. Kot samostojna novinarka in urednica se je poglobljeno ukvarjala z družbenimi temami in vprašanji enakosti spolov. Leta 1997 je skupaj z Rilke Redolfi v Graubündnu ustanovila Arhiv ženske kulture. Je soizdajateljica knjižne zbirke Fraubünden – Frauen- und Geschlechtergeschichte. Je poročena in mati dveh odraslih sinov.

www.stagl.gr.ch (de/it/rm)
www.frauenkulturarchiv.ch (de)
---------------------------------------------------------------------------


shranjeno pod: Alpe na odru