Sredi devetdesetih se je južnotirolska deželna vlada odločila zadostiti zahtevam po širjenju zmogljivosti obstoječega letališča. Italija je bila sicer leta 1991 ena od sopodpisnic okvirne Alpske konvencije, posamezne protokole pa je ratificirala šele pozneje. To pa je pomenilo, da takrat še ni veljal drugi odstavek 12. člena prometnega protokola, po katerem morajo pogodbenice čim bolj omejiti novogradnje letališč in večje rekonstrukcije obstoječih letališč v alpskem prostoru.
Leta 1997 so v mestu Bolzano in okoliških krajih zbrali več kot 36.000 podpisov proti načrtu širjenja letaliških zmogljivosti, a je kljub temu prišlo do prve širitve. Poglavitni razlog za to je bil, kot so navajali odgovorni, rentabilnost. A letališče je v letih, ki so sledila, doživel popoln fiasko in se nikoli ni izvil iz rdečih številk. Politiki so se odločili za novo širitev in v ta namen predlagali reševanje spora s pomočjo mediacije. CIPRA Južna Tirolska se je kot krovna naravo- in okoljevarstvena organizacija zavzela za razpis referenduma, do katerega je dejansko prišlo leta 2009. 82 odstotkov volilnih upravičencev se je takrat izreklo proti nadaljnjemu subvencioniranju letališča iz javnih sredstev. A zavrnitev pravno ni bila zavezujoča, saj je bila referendumska udeležba le nekaj odstotkov pod predpisanimi 40 odstotki.
Po vnovičnem neuspehu novega generalnega plana in vloženih subvencijah v višini trenutno že 120 mio. EUR se je politika lotila novega poskusa – tokrat z »novim« konceptom, ki predvideva podesetorenje števila potnikov. Danes o rentabilnosti nihče več ne govori, davkoplačevalska sredstva pa so še vedno potrebna. Junija 2016 bo predvidoma razpisan nov referendum. Politika in gospodarstvo sta svojo propagandno mašinerijo že vključili v aktualno dogajanje – seveda se pri tem ne ozirajo na zahteve prometnega protokola.  

www.cipra.org/de/cipra/suedtirol

Viri: Poročila o delu 2015, CIPRA International, http://www.cipra.org/porocila-o-delu