Image caption:

Čim pogosteje uporabljajmo kolo in javna prevozna sredstva, kupujmo lokalno pridelano hrano, se odločajmo za električno energijo iz brezogljičnih virov – ravnanje posameznika v domačem socialnem okolju in usmerjena komunikacija spodbujata okolju prijazno ravnanje. © Jenni Kuck

Podnebne spremembe, podnebna kriza, izredne podnebne razmere. Način komuniciranja, ko gre za varstvo podnebja, še kako vpliva na naše zaznavanje in tudi naše ravnanje. Poročanje o dejstvih in informacijah seveda ravnanja in navad ljudi ne bo samodejno spremenilo, poleg tega imajo pri tem, da bi ljudje razmislili o lastnem odnosu do okolja in ga dejavno spremenili, pomembno vlogo tudi psihološki dejavniki. Psihologija lahko tako kot veda, ki raziskuje človekova doživljanja in ravnanja, pomembno prispeva k uresničevanju trajnosti, psihologija okolja pa obravnava mišljenje, čutenje in ravnanje posameznika v povezavi z okoljem ter preverja interakcije med človekom in okoljem.

Možganom prijazno komuniciranje

Kako ljudi pripraviti do sodelovanja pri iskanju rešitev podnebne krize? Poleti leta 2020 je norveški okoljski psiholog Per Espen Stoknes na spletni konferenci CIPRE, posvečene prav komuniciranju podnebne krize, opozoril na oviro, ki nastane med komuniciranjem in ravnanjem: »Največja ovira leži med našimi ušesi in meri kakšnih 14 cm.« Raziskovalec iz Centra za zeleno rast Norveške poslovne šole v Oslu je mislil na naše možgane in psihološke ovire, ki jih moramo premagati pri komuniciranju podnebnih sprememb – poimenoval jih je distanca, katastrofe in disonanca.

Distanca: človek je socialno bitje

Poročanje o podnebnih spremembah zelo pogosto občutimo kot nekaj, kar se dogaja daleč stran od nas – psihološka distanca pri tem je velika. Po eni strani gre za precejšnjo časovno oddaljenost podnebnih ciljev, saj so ti opredeljeni za naslednja tri desetletja. Poleg tega najhujše posledice podnebnih sprememb redko občutimo povsem od blizu – taljenje ledenikov v visokogorju je večinoma daleč stran od vsakdanjega življenja in za to področje je nasploh značilna velika abstraktnost: plina CO₂ ne moremo videti, vonjati ali otipati. Da bi lahko premagali prostorsko, časovno in abstraktno distanco, mora odločenost posameznika, da bo spremenil svoje ravnanje, postati njegov osebni projekt. Komuniciranje mora vsebovati argumente, ki so ljudem blizu in so nujno potrebni. Človek je socialno bitje in se drži pravil zato, da je sprejet v družbi. Družbene norme so sistem pravil, standardov in pričakovanj, ki določajo, kateri načini ravnanja v posamezni situaciji so družbeno sprejemljivi. Komuniciranje okolju škodljivih norm, kot je npr. izjava o 80 odstotkih dnevnih migrantov, ki se na delo vozijo z lastnim avtomobilom, zato učinkuje kontraproduktivno. Da bi ljudje spremenili svoje ravnanje, je treba v procesu komunikacije poudariti okolju prijazna ravnanja, še posebno učinkovita je pri tem socialna primerjava z ljudmi iz lastnega okolja, kot so prijatelji, člani družine ali sosedje.

Katastrofe: naveličani večno grozečih naravnih nesreč

Skalni podori, suše, poplave – podobe in jezik podnebnih sprememb večinoma oznanjajo naravne katastrofe. Te najprej pritegnejo večjo pozornost, a ne pokažejo rešitev. Ljudje se zato počutijo nemočne, saj se zdi, da glede strahovitih katastrofalnih dogodkov sami ne morejo spremeniti ničesar. Neprestano ponavljanje tovrstnih scenarijev nazadnje privede do tega, da čustveno otopijo, se temi izogibajo ali omalovažujejo prenašalca slabih novic. Vsekakor je koristneje, če o podnebnih spremembah govorimo tudi pozitivno in spodbujevalno: tako bi lahko komuniciranje kazalo povezavo z zdravjem, kakovostnim življenjem ali novimi delovnimi mesti ter opozarjalo na prednosti okolju prijaznega ravnanja.

Disonanca: obstajajo tudi alternativne oblike ravnanja

Ko je posameznikovo prepričanje v nasprotju z njegovim lastnim ravnanjem, nastane notranji konflikt. Posameznik, denimo, sebe dojema kot človeka, ki je okolju prijazen, istočasno pa odpotuje na počitnice z letalom. Ob soočenju z informacijami, zaradi katerih se bo nastalega protislovja zavedel, se bo znašel v neprijetnem stanju napetosti. Najenostavnejši način, kako se te napetosti znebiti, so opravičevanje in izgovori, saj svojih stališč vendarle ne spreminjamo tako hitro, pa tudi za spremembo ravnanja je potrebno kar precej truda. Iz teh razlogov ni dovolj, da posameznika soočimo z negativnimi posledicami njegovega odnosa do okolja – pokazati mu moramo tudi enostavnejše in prepričljivejše načine ravnanja.

Vsa ta spoznanja okoljske psihologije ponujajo strategije, s pomočjo katerih je mogoče zagotoviti učinkovitejše komuniciranje podnebne problematike – treba jih bo le uporabiti v praksi, v razpravi o podnebju pa poiskati nove, kreativnejše ubeseditve.

> Ne spreglejte! Stoknes, Per Espen (2014): Rethinking climate communications and the »psychological climate paradox«, objavljeno v publikaciji Energy Research & Social Science 1, str. 161–170.

Konferenca o komuniciranju podnebne krize

Spletna konferenca Našpičiti ušesa, razložiti zgodbe, povezovati stike, ki jo je poleti 2020 organiziralo Alpsko partnerstvo za lokalne podnebne ukrepe (ALPACA), je bila posvečena iskanju dobrih praks na področju učinkovitega in ustvarjalnega vodenja razprave o podnebnih temah. Mesta, občine in mrežne organizacije so se ob tej priložnosti skupaj z ALPACO zavzele za učinkovitejše uresničevanje varstva podnebja. Pobudo spremljajo CIPRA International, Omrežje občin Povezanost v Alpah in društvo Alpsko mesto leta. Spletna konferenca je bila izvedena ob podpori nemškega Zveznega ministrstva za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost, avstrijskega Zveznega ministrstva za varstvo podnebja, okolje, energijo, mobilnost, inovacije in tehnologijo ter Avtonomne pokrajine Bolzano - Južna Tirolska.

Nadaljnje informacije in izsledki konference so objavljeni na www.cipra.org/de/alpaca.