Pred dobrim desetletjem je Unescov odbor za svetovno dediščino uvrstil na seznam svetovne naravne dediščine devet območij v Dolomitih, danes pa celó področje trženja turističnih storitev v tej Unescovi regiji izgublja nadzor nad razmerami, ki jih je sam povzročil. Kar potrebujejo ti kraji, so verodostojne strategije ohranjanja njihove izjemnosti in te bi morala upoštevati tudi turistična panoga. 

Izpolnjevanje zahtev, ki zagotavljajo varstvo in ohranitev integritete univerzalnih in edinstvenih vrednosti Dolomitov, kot jih opredeljuje UNESCO, so vedno bolj potisnjene na stranski tir. Primer gorskega jezera Lago di Braies/Pragser Wildsee v zgornji Pustriški dolini/I kaže, da so stvari dejansko ušle izpod nadzora. Izjemno navdušenje, ki ga je jezero deležno na Instagramu, italijanska televizijska serija in podelitev Unescovega naziva – vse to je dotlej malo poznano gorsko jezero spremenilo v z obiskovalci povsem preplavljen turistični magnet, kjer so prometni zastoji na ozki dovozni cesti že stalnica. Drugod poskušajo s fotografiranjem obsedene turiste ukrotiti z ograjami in vrtljivimi zaporami in tako poskrbeti za urejen dostop, kot je mogoče videti pri cerkvici sv. Janeza v Ranuii v dolini Val di Funes/I. Edinstvena pokrajina v okolici dolomitskih prelazov je stalno obremenjena zaradi neznosnega hrupa, ki ga povzroča promet. Drugje poskušajo cestne zastoje preprečevati z absurdnimi ukrepi, kot so cestnine in cestne zapore ob različnih dogodkih v gorskem okolju. In kot nalašč želijo turistični delavci na območja svetovne kulturne dediščine umestiti še celo vrsto nenavadnosti, kot je npr. gradnja steklenega stolpa na vrhu ene od tamkajšnjih gora, ali nanje postaviti druge kičaste uprizoritve.

Če nam opisane razmere dajo slutiti, kaj se bo v naslednjih desetih letih dogajalo s svetovno naravno dediščino v Dolomitih, lahko odločno rečem samo: ne, hvala! Povečevanju vrednosti regije prek Unescovega naziva se lahko mirno odrečemo. Malo kozmetike in dobri nameni so občutno premalo, da bi se lahko znebili duhov množičnega turizma, ki smo jih, mimogrede, sami priklicali. Unescov naziv predpostavlja zavezanost k varstvu in ohranjanju teh izjemnih krajev in pokrajine. Uvrstitev cestninske visokogorske ceste, ki pelje pod vrh Velikega Kleka, na seznam svetovne dediščine z namenom, da bo cesta le še bolj oblegana, je zato povsem zgrešena pot.