Železniški tovorni promet danes ne more konkurirati cestnemu. Razlogi za to so različni: finančnih podpor in spodbud ni dovolj, v strukturo cestnega prometa niso všteti v celoti zunanji stroški (npr. stroški škode, nastale v okolju in za zdravje ljudi), ki jih danes plačuje celotna skupnost. Vozniki tovornjakov iz držav z nižjimi stroški dela opravljajo prevoz blaga čez Alpe pod izredno velikim časovnim pritiskom in za dampinške cene, kar razmere zaostruje še z delovnopravnega vidika.

Alpske države same seveda ne zmorejo doseči enakih možnosti za železnico in ceste, zato je nujno potrebno sodelovanje vseh akterjev, EU, držav članic EU in Švice.

Ti bi lahko skupaj predelali besedilo zastarele Smernice Skupnosti o državnih pomočeh za prevoznike v železniškem prometu (2008/C 184/7) – uporaba infrastrukture, upravljanje procesov, zniževanje zunanjih stroškov, načela trajnostnega razvoja in raziskovalna dejavnost so namreč področja, na katerih bi lahko uskladili podporne mehanizme. To bi končno odprlo pot alpski borzi za tranzitni tovorni promet, katere vzpostavitev zahtevajo CIPRA in drugi akterji ter prek katere bi se z vožnjami tovornih vozil čez Alpe trgovalo kot z omejeno dobrino. Vsekakor bi uvedba tega instrumenta imela smisel, saj sta tako cestna kot železniška infrastruktura že dosegli svoje meje in ju ni mogoče širiti v nedogled.

Odločilni za zagotovitev dejansko enakega položaja pa sta zlasti dve točki: prvič, v cestnem tovornem prometu je treba uveljaviti in nadzirati enotne standarde dela ter sankcionirati njihove kršitve, in drugič, zunanje stroške je treba upoštevati v celoti. Tovrstne stroške povzroča tudi železniški tovorni promet, dosegajo pa – v odvisnosti od izračuna – največ polovico stroškov, ki jih sicer povzroča cestni tovorni promet. A do spremembe miselnosti na tem področju bo očitno prišlo šele takrat, ko se povzročanje škode v okolju in za zdravje ljudi ne bo več splačalo z ekonomskega vidika.