Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Dobrim zamislim se odpirajo nove poti

29.05.2020
G. Alojz Lipnik je domačin Solčave, oče štirih otrok, zaposlen na Zavodu za gozdove kot revirni gozdar. Je izredno prodoren mentor študijskih krožkov in pobudnik lokalnega trajnostnega razvoja; dva mandata je Solčavi tudi županoval. Še naprej vztrajno deluje za trajnostni razvoj. Z njim se je pogovarjala Katarina Žakelj.
Image caption:
Alojz Lipnik

Solčavsko je svojstveno območje: z vseh strani obdano z vršaci, še pred stoletjem slabo dostopno, z vasico Solčava v svoji sredi. Na okoliških višje ležečih krajih, kjer je sonce, voda in silikatna talna podlaga, najdemo stoletne kmetije. Te so bistveno večje od slovenskega povprečja, ukvarjajo se s kmetijstvom, turizmom in gozdarstvom.

Lastniki gozdov v Solčavi so z gozdom nekdaj gospodarili drugače, predvidljivejše: življenje je potekalo na način, kot ga je narekovala narava in ljudje skozi stoletja.

V zadnjem obdobju opažamo precejšnje spremembe. Še pred desetletji smo trdili, da lubadar v zgornjem območju Logarske doline ne obstaja, danes ga najdemo tudi na najvišje ležeči slovenski kmetiji.

 Stebri razvoja na Solčavskem so kmetije. V času županovanja sem jih spodbujal, naj se prično opirati na različne temelje: prodajo izdelkov, turizem, usmerjeno kmetijstvo. Kmetija, ki je nekdaj brezskrbno živela od gozda, se mora danes namreč zavedati, da se lahko znajde v težavah. Dogajajo se ujme in naravne katastrofe: večji kmetiji na Solčavskem je pred leti podrlo kar 15.000 m3 lesa naenkrat.

Ravno s takšnimi ujmami spoznavamo, kaj „zdrav gozd” pravzaprav pomeni v praksi: to je sonaraven gozd, čim bolj prilagojen naravnim pogojem, z izbranimi pravimi drevesnimi vrstami.

Čeprav so te izredne situacije pogosto katastrofalne, so lahko tudi pomembna priložnost in trenutek za razmislek, kam s kapitalom, „pridelanim iz ujme“. Lastnik ga lahko premišljeno investira v zgodbe, ki mu bodo pomenile trajno preživetje, priložnost je tudi investicija v razvoj vasi.

Vendar pa prestukturiranje kmetije pomeni tudi potrebo po spremembi v načinu delovanja in razmišljanja kmetij. Podobno mora razmišljati tudi lokalna skupnost.

 Eden izmed razlogov za spremembe je turistični tok. Pred stoletjem so bili turisti tu le redki, zadnja leta beležimo obisk 150.000 ljudi ali več. Tok se razliva po vseh površinah, se dotika kmetij, dela v gozdu ... Če se lastnik gozda preusmeri v turizem, mora razumeti osnovo drugih funkcij gozdov, zastaviti npr. gozdno pot, po kateri bo speljal turiste. Lastnik gozda, ki se ne ukvarja s turizmom, se težko sooča s potrebami javnosti po drugih funkcijah. Z ločevanjem funkcij iz širšega konteksta se takoj zgodi polarizacija – javnost na eni, lastnik na drugi strani; pogosto težko najdemo skupni jezik. Če ta usklajevanja potekajo ob hkratnem izobraževanju za trajnostni razvoj, so lahko učinkovitejša.

Zelo dobro mora delovati lokalni sistem obvladovanja turističnega obiska, saj obisk gozdov ne sme biti prepuščen naključju, ampak načrtovan in usmerjan. Pri nas obisk usmerjamo tudi s pomočjo Centra Rinka. Ljudi želimo zadržati v Solčavi in omiliti tranzit v ekološko zelo občutljiva območja.

Image caption:

Večnamenski informacijsko-prezentacijski center ima vlogo lokalne razvojne agencije, za svojo zasnovo in programske vsebine je bil tudi večkrat nagrajen.

Funkcije gozdov je torej treba obravnavati v kontekstu trajnostnega razvoja. Podlaga razumevanja teh funkcij bi moralo biti izobraževanje za trajnostni razvoj, naravnano zelo konkretno.

Zanimiva oblika takšnega, neformalnega izobraževanja so npr. študijski krožkiZelo uspešno smo jih izvedli tudi v Solčavi. Ker se je po izpeljanem prvem krožku pokazala potreba po nadaljnjem sodelovanju, je bilo ustanovljeno društvo Panorama.

Na pobudo enega izmed krožkov je nastala tudi študija Gorski les. Tu izhajamo iz stoletnih izkušenj domačinov o izjemni kakovosti višinskega lesa, ki pa so podprte le izkustveno, a še ne tudi znanstveno. Gorski les je trši in ima tudi konstrukcijsko drugačne lastnosti.  Mogoče je vsebnost težkih kovin v celici drevesa, ki je raslo sredi mesta višja, kot v celici gorskega drevesa. Vemo namreč, da se mikroklima, substanca okolja v drevo vgrajuje. Raziskave bodo dale odgovore natakšne in drugačne domneve.

V zadnjih letih so nam sečnjo gozda in ceno lesa pričele diktirati ogromne avstrijske žage, ena sama zreže tudi po milijon kubičnih metrov. Tu se ni več možno pogajati za ceno. Zavedati se moramo, da se v masi, ki jo izvažamo v tujino, znajdejo tudi izjemno kvalitetni, resonačni hlodi. Na kvaliteto in izjemnost takšnega lesa želim pokazati na praktičnem primeru, s Centrom za gorski les, ki bo luč sveta zagledal v letu 2021. Vanj bomo vgradili izdelke gorskega lesa: kmečki macesnov pod, vrata, posteljo … Tak ambient lahko občutiš, vonjaš. Dobri zamisli se odpirajo nove poti, se mozaično sestavljajo v novo kvaliteto in  konkreten trajnostni razvoj. Opažam, da se projektne zgodbe pogosto končajo s študijami, kar ni prav – študija mora biti podlaga za premik v lokalnem okolju!

Prevelikega izvoza kvalitetnega lesa ne moremo prekiniti samo z enim ukrepom, vendar bi v to smer lahko delovali s spodbujanjem kratkih verig in tako lesu ohranjali vrednost.

Trajnostni razvoj v širšem smislu je kompliciran sistem, ki ga ni dovolj razumeti površinsko. Razumeti moramo vidike, ki take sisteme sestavljajo, učiti se moramo tudi iz naše dediščine in proučevati, zakaj in s kakšnimi principi smo ohranili okolje takšno, kakršno je. Tu je na potezi država. Svojo razvojno pot si opredeli vsak kmet – tudi država bi morala zastaviti svojo, pri tem pa si les in gozdove postaviti za eno od prioritet. Bolj kot so očitne klimatske spremembe, bolj je naša ljuba zelena Slovenija pred ostalimi območji v prednosti.