Nikjer v zahodni Evropi jezikovni mozaik ni bolj pisan, kot je v dolinah alpskega loka. Tako se kot »Evropa v malem« primeroma navaja Kanalska dolina na skrajnem severovzhodu Italije, kjer se na skupnem prostoru stikajo tri velike evropske jezikovne družine, tj. germanska, slovanska in romanska, in kjer živi deloma štirijezično prebivalstvo. Poleg vsakokratne večinske skupnosti živijo v alpskih državah številne zgodovinske jezikovne manjšine, ki skupaj štejejo več kot pol milijona govorcev (slika 1). Pripadniki teh manjšin so »alohtone«, torej tuje skupnosti, kot so ekonomski migranti ali begunci, ki so v tem prostoru prisotni manj kot tri generacije in katerim zato za razliko od avtohtonih etnolingvističnih skupin ni priznan status manjšine, vsaj v alpskih državah ne.

Manjšinski mozaik bi lahko bil še večji in še bolj zgoščen, če bi se upoštevale ocene občin: povsod tam, kjer se jeziki med seboj prepletajo, npr. v Dolomitih ali okcitansko-piemontskem stičnem prostoru, se lahko občine opredelijo za pripadnost eni ali drugi skupnosti, kot se je to zgodilo leta 1999 v Italiji po sprejetju zakona o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin (št. 482/1999). A tudi manjše skupine, pri katerih se objektivne in subjektivne značilnosti, kot sta jezik in samopodoba, ne skladajo, pogosto ne dopuščajo natančne uvrstitve k določenemu jeziku. Tovrstne »difuzne etnicitete« so npr. nemški jezikovni otoki v južnem delu Alp ali pa Slovenci v Rezijanski dolini v Italiji.

Jeziki izginjajo kljub zaščiti

Če izvzamemo avtonomni pokrajini Južne Tirolske in Doline Aoste, vsa območja, kjer živijo pripadniki jezikovnih manjšin, danes ogrožajo demografski in asimilacijski procesi. Danes jezikovne manjšine na območju Alp ščiti posebna kulturna ureditev posameznih držav, npr. na področju šolstva ali medijev – izjema je Francija, »izumiteljica« enakosti (egalité), ki nobenemu posamezniku niti skupini ne priznava dodatnih pravic. Izvršilna zakonodaja, ki naj bi zadržala asimilacijo, pa je bila na večini območij sprejeta prepozno.

Obrobna lega območij, na katerih živijo manjšine, je najpogosteje tesno povezana z ekonomsko prikrajšanostjo, zato v tem primeru govorimo o klasičnih območjih, s katerih se prebivalci odseljujejo. Novi priseljenci v Alpe, ki spadajo v skupino amenity migration, asimilacijske procese krepijo, po drugi strani pa prav kulturna angažiranost new highlanderjev ohranjanje manjšin spodbuja.

Jezikovna raznolikost – zasluga migracij

Čeprav je zunaj Južne Tirolske in Doline Aoste vedno manj ljudi, ki so pripadniki jezikovnih manjšin, nam za »multikulturnost« alpskega sveta ni treba skrbeti: z begunci ter migranti z juga in severa ostaja etnolingvistični mozaik v Alpah še naprej pester.

Ernst Steinicke, Univerza v Innsbrucku/A

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru