Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Druge informacije

Novice

Cvetlice – črpališče hrane za čebele

23.03.2020 / Michael Gams, CIPRE International
Prisotnost divjih čebel na območju določene občine je dober pokazatelj ohranjenosti tamkajšnje biotske raznovrstnosti, opozarja biolog Timo Kopf. Z njim smo se pogovarjali tudi o štetju čebel in boju proti umiranju žuželk.
Image caption:
(c) Danilo Bevk

Gospod Kopf, kaj pomeni monitoring stanja čebel?

Pomeni to, da redno odhajam v naravo z lovilno mrežo v roki in zbiram čebele, ki jih tam najdem, in da pri tem beležim, katere vrste divjih čebel mi je uspelo prepoznati. To naj bi ponovil vsak tretji teden, saj se sestava čebeljih vrst med letom spreminja.

Rdeči seznam ogroženih čebeljih vrst je vedno daljši, le v eni od avstrijskih občin, katere območje raziskujete prav vi, to dejstvo ne velja. Zakaj?

Občina je odstranila humusni sloj na travniških površinah, ga prebrizgala z manj hranljivo mešanico drobljenca in peska, nato pa po njem posula mešanico semen cvetnic z domačimi divjimi cvetlicami. Predmet mojega raziskovanja je bilo pet tovrstnih površin: leta 2014 sem odkril 94 vrst, čez tri leta sem vse skupaj ponovil in ugotovil, da se je število vrst še povečalo, saj jih je bilo že 114. Opravljeno delo se je torej splačalo.

Zakaj so divje čebele pokazatelj stanja vrstne pestrosti?

Na območju Avstrije živi okoli 54.000 živalskih vrst, večji del so žuželke in skorajda vse so krilate žuželke, torej obstaja skorajda 40.000 vrst, ki lahko letijo. Vsaj polovica jih potrebuje nektar, kot gorivo za svoje preživetje. Medovite rastline so nekakšne črpalke, ki žuželkam omogočajo, da sploh lahko letijo. Čebele nabirajo tudi cvetni prah, ki je glavna hrana za zarod ličink. Mnoge vrste divjih čebel pa ne morejo tako kot medovite čebele porabiti vse ponudbe rastlin, ki so na voljo. Odvisne so od tega, ali je prisotna zadostna količina rastlin, na katerih nabirajo hrano – v nasprotnem primeru bodo te čebelje vrste spet izginile.

IPBES svari pred množičnim umiranjem žuželk. Kako dramatične so razmere na območju Alp?

Na obdelovalnih zemljiščih, ki so v intenzivni rabi in onesnažene s kemikalijami, se število vrst in posameznih živih bitij nezadržno zmanjšuje. Gozdovi postajajo smrekove monokulture. Naravnih me-šanih gozdov s presvetljenimi jasami in odmrlim lesom skorajda ni več. Na travnikih, ki so kot zelene preproge, je izginilo travniško cvetje. Če pokrajina postane enolična, ji preostane le še nekaj vrst. V Alpah se s segrevanjem podnebja veliko rastlin in živali pomika v višje lege, najverjetneje bodo izginili tudi endemiti. Tu je še vnos izrednih količin dušika iz ozračja, zaradi prometa, odpadnih plinov in podobno. Vse te za okolje strupene snovi, ki jih uporabljamo ljudje, se že pojavljajo v visokogorju. Le še tega ne vemo, kako se bodo na take razmere odzvale žuželčje populacije.

Kaj lahko za čebele storijo občine?

Javne površine, ki so v lasti občine, naj bodo zgled zasebnim vrtovom. Cestni robovi morajo ostati nepokriti, kosijo naj se redkeje. Košnja je na teh površinah običajno tako pogosta, da tam nič več ne zacveti. Pomembni so tudi kupi peska in kamenja, ki pri košnji povzročajo nekoliko težav, a so izredno pomembni, saj živalim zagotavljajo prostor za gnezdišča ali pribežališča. Vsaka občina bi morala vzpostaviti svoje posebne točke in jih tudi ustrezno zavarovati. Obiskovale bi jih čebele iz širše okolice, tam bi tudi gnezdile. Prav tako je pomembno izobraževanje lokalnih prebivalcev. Vsaka občina bi morala imenovati osebo, ki bi bila odgovorna za varstvo narave in bi odgovarjala, če bi prišlo do uničenja.

Timo Kopf je samostojni biolog in zunanji predavatelj na Univerzi v Innsbrucku v Avstriji. Poleg tega svetuje občinam, ima predavanja in vodi strokovne ekskurzije o varstvu čebel, V projektu BeeAware! (gl. str. 19). sodeluje s strokovnimi prispevki.


Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru