V Sloveniji se srečujemo z zakonodajnimi predlogi, ki zmanjšujejo pomen okoljevarstvene presoje investicij v gradbene projekte in v nasprotju z Aarhuško konvencijo, ki pogodbenice zavezuje, da v postopke odločanja v okoljskih zadevah vključijo javnost, otežujejo vključevanje nevladnih organizacij in drugih pritožbenikov v postopke pridobivanja okoljevarstvenih soglasij. Nevladne organizacije niso nasprotniki razvoja, temveč so izraz interesa lokalnih skupnosti. S svojimi dejavnostmi zagovarjajo razvoj in naložbe, ki krepijo lokalne skupnosti, varujejo naravne vire ter zagotavljajo zdravo okolje tudi v prihodnje.

Gradbeništvo in naložbe imajo mnogotere kratkoročne pozitivne učinke na gospodarsko okrevanje, vendar se je treba odločati za takšne investicije, ki bodo poleg reševanja gospodarske krize prispevale tudi k reševanju podnebne in biotske krize 21. stoletja. Gospodarsko okrevanje po epidemiji Covid-19 naj zato ne bo izgovor za neupoštevanje vzpostavljenih evropskih in nacionalnih okoljskih in družbenih standardov ter zavez.

Nevladne okoljske organizacije so delček družbene sestavljanke in s svojim delovanjem vsaj deloma pripomorejo k uravnoteženju teženj kapitala ter politike v smeri zelenih politik in boljše prihodnosti. Spoštovanje vloge nevladnih organizacij pomeni spoštovanje dialoga s civilno družbo, ki pa je v časih soočanja s podnebno in okoljsko krizo še bolj pomembno.

Doseganje trajnostnih ciljev, ki smo si jih postavili kot država ter kot evropska in svetovna skupnost, lahko dosežemo zgolj z usklajenim delovanjem političnih, gospodarstvenih, civilno-družbenih in drugih struktur. Z izražanjem podpore nevladnim naravovarstvenim in okoljevarstvenim organizacijam, ki bdijo nad odločevalci, podajajo predloge za zelene politike in glasno opozarjajo na napake, pa posamezniki prispevamo k prepotrebnemu dialogu odločevalcev s civilno družbo. Tako podpora nevladnim organizacijam pomeni tudi podporo podnebnim ciljem, trajnostnemu razvoju ter družbeni pravičnosti.