Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Bistvo trajnosti je skupnost

30.04.2020
Dr. Nevenka Bogataj je doktorirala na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Zaposlena je na Andragoškem centru Slovenije. Poleg rednega dela in koordinacije študijskih krožkov je konceptualizirala tudi več pobud (Centri VŽU, Čezmejni izobraževalni program za mentorje lokalnega razvoja, Temeljno usposabljanje za trajnostni razvoj) in opisala nove ciljne javnosti. Zadnja leta se osredotoča na skupnostno učenje in njegovo povezavo s konceptom trajnosti. Z njo se je pogovarjala Katarina Česnik.
Image caption:
Dr. Nevenka Bogataj

Koncept trajnostnega razvoja ali gospodarjenja so nekateri ljudje dobro razumeli in ga tudi živijo, drugi pač ne ali še ne. Menim, da je bistvo trajnosti skupnost. Skupnost namreč živi v določenem okolju in je s tem okoljem na nek način tudi povezana. Nekoč je bila še bolj, ker je od njega preživela, danes so vir plače in je vez prostorom šibkejša, redkejša, večinoma le še rekreativna, zato manj trajnostna. Izkušnja pandemije nam govori tudi o tem. Če namreč večji del časa preživimo v zaprtem prostoru, npr. pisarni, doma oziroma ločeno od okolja, imamo o njem predstave le skozi učna gradiva in medije. To so sekundarni viri in kot taki vredni manj kot primarna izkušnja. Tak človek ima zato omejeno zalogo kontekstualno veljavnega izkušenjskega znanja in je velikokrat tudi sistemsko onemogočen, da bi ravnal trajnostno. Trajnosti se je namreč težko naučiti, zato ne pomaga, če o trajnosti samo beremo ali se pogovarjamo. Moramo jo izkusiti, živeti, delati napake, se iz njih učiti, doživeti omejitve in se iz njih izviti. Družba zelo veliko vlaga v formalno izobraževanje, trajnost pa je lažje osvojiti s pomočjo neformalnih oblik učenja, ki mobilizira vedenje v najrazličnejših vsakdanjih situacijah.

Če naj o istem razmišljamo na institucionalni ali celo širše – na strokovni ravni - lahko za zgled vzamemo gozdarsko stroko, ki ima trajnostno gospodarjenje zakonsko predpisano in koncept trajnosti dobro pozna. Žal ni nujno, da ga vedno in povsod upošteva. Vsak med nami lahko opazi dobre in slabe posledice. Mnogi starejši so lastniki zemljišč pa niso skrbni le zase, ampak tudi v dobro obiskovalcev, ki se po njihovi lastnini lahko prosto in brezplačno sprehajajo. Še več, opozarjajo celo na pozabljeno vrednoto, da so okolje prejeli v dar od preteklih generacij ter ga prek sebe predajajo v rabo prihodnjim generacijam. Ni nujno, da besedo trajnost poznajo, jo pa v vseh ozirih živijo. Ni nujno, da vsi, vsekakor pa mnogi. Velja jim prisluhniti. Tudi ljudsko izročilo nam ima s tega vidika mnogo povedati, zato je škoda, če ga kdo jemlje le kot folklorno ali turistično zanimivost. Navsezadnje smo zaradi takega gledanja zdaj zelen in turističnega obiska vreden otok gostoljubja, saj so nam to predniki zapustili brez velike medijske promocije. Danes tega marsikdo ni več pripravljen vzdrževati ali le pod pogojem, da je za to finančno ali vsaj javno nagrajen. 

Naše današnje okolje je posledica nekdanjih odločitev in torej številnih strokovnih dilem preprostih ljudi in v določenem obdobju tudi strokovnjakov. Na primer, star gozd in in drevesa predstavljajo v prostoru stabilnost. S sistemskega vidika jih je torej potrebno varovati in ohranjati. Taista drevesa in gozdovi so predmet legitimnega zanimanja tudi zaradi zaslužka iz lesa ali drugih dobrin, ki nam jih omogočajo (npr. kakovostna pitna voda, zadrževanje vlage, estetska vrednost in podobno). Kje je prava mera med nasprotujočima si odločitvama? Da stara drevesa ohranimo ali odstranimo? Odločitev sprejema bodisi stroka z odkazilom bodisi lastnik, toda tu so tudi ostali uporabniki …. Skupno odločanje ni lahko, česar si ni težko predstavljati, ker je vsak med nami kdaj postavljen pred odločitve. Odločanje namreč terja predvidevanje posledic, to pa je poseben izziv. Vsakokratni rezultat odločitve pa tudi njenih nepredvidenih posledic je lokalno specifičen in vsebuje preteklost in medsebojno konstelacije vsakokratnih potreb. Potreben je torej dialog, usklajevanje, pogajanje, znanje, celo uvid in širši konsenz (kadar je na voljo čas zanj). 

Gozdarji so na križišču kratkoročnih interesov in dolgoročnega delovanja gozdnega ekosistema, ki je tako velik, da ga je težko, če ne celo nemogoče nadzorovati. Njihovo delo z ljudmi je zahtevno, ker terja usklajevanja različnih interesov. Ali (še) dajejo prednost dolgoročnosti, trajnosti, večnamenski rabi gozdov? Na odločanje o gozdu (kot tudi drugod) vplivajo organiziranost, včasih povsem osebne in ne sistemske situacije, količina in kompleksnost znanja ter okoliščine. Kadar se povežeta neznanje in hitenje, lahko pride do izjemno slabih rezultatov, celo nepovratne škode. Pred mnogimi leti sem bila v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Na podlagi rezultatov svoje magistrske naloge, ki so se nanašali na poškodovanost gozdov, sem želela spodbuditi stik z lastniki gozda, ki jih je veliko in z uporabniki gozda, ki nas je še več. Odgovor je bil tudi za študentko presenetljiv: naučim naj se raje nemščine, ki je za stroko bistvena in naj se namesto z ljudmi ukvarjam s tistim, kar je predmet gozdarstva – z drevesi. Čas je pokazal drugačen trend, zato se danes razvijajo nove veje npr. gozdna pedagogika in andragogika. Prav je tako, saj gre skoraj vsak Slovenec na sprehod v gozd vsaj mesečno, če ne še pogosteje. Žal se pri tem le malokdo zaveda, da hodi po lastnini, ki terja skrb in odgovorno gospodarjenje, tudi plačilo davkov. Javnost ni upravičena pričakovati, da omejitev ni in lahko v gozdu počne, kar se ji zahoče. Nasprotja v družbi, v vsaki stroki ter med institucijami in javnostjo vedno nastajajo in izzvenevajo, a so rešljiva in pogosto nepotrebna. Zato je usklajevanje pomembno celo bolj kot si mislimo. Posredniki kot so npr. mediji so lahko pomoč ali motilec, ker poudarjajo le posamezni vidik in niso vrednostno nevtralni. Po Sloveniji je vrsta konfliktnih situacij, ki sem jih osebno spoznala pa bi jih bilo mogoče rešiti z nekaj razumevanja in sistemske skrbi. Tako pa ostajajo včasih zadeve nerazrešene in zakoreninjene v preteklosti in v našem nezanimanju za drugega in za naravo. Narava nam govori molče, ljudje pa smo dolžni iskati in soustvariti skupni cilj. Ko imamo skupni cilj, je potrebno uskladiti tudi pot. 

Na vprašanje, zakaj so lastniki gozdov neaktivni, bi odgovorila s pomočjo rezultatov raziskave, ki smo jo opravili na Notranjskem po žledu v letu 2014. Lastniki so aktivni, če je to potrebno in če jim je to omogočeno. V primeru ekstremnih poškodb po ujmi, ki so ji sledile nove ujme (gradacija podlubnikov in močan veter) so skupaj z državno institucijo odreagirali večinoma profesionalno, odločno in praktično, kar je bilo mogoče tudi zato, ker so razpolagali z večjimi parcelami, znanjem, vsaj določeno mero medsebojnega razumevanja ter vodji, sposobnimi hitrega in učinkovitega usklajevanja. Ali to sploh vemo? Se jim je kdo zahvalil za ekstremne napore v tistem obdobju? Neaktivni domačini so bili zlasti tisti, ki so živeli drugod ter tisti, ki fizične aktivnosti niso zmogli. Razloge za neaktivnost ali neudeležbo je zato potrebno najprej razumeti, preden jih kritiziramo, še posebej zato, ker senca slabega odnosa do lastnikov v vseh državah z nedemokratično preteklostjo do danes ni zbledela. Slabe izkušnje z oblastmi odsevajo v strahu in umiku. Dodatno lastnike in nas vse oddaljuje od gozda možnost drugih virov preživetja. Potreba po aktivnem udejstvovanju v gozdu, ki je naporno in nevarno, je zato velika in izziv za nas vse. 

V takih okoliščinah odgovornost za okolje in naše skupnosti postopoma prevzemata mlajša in srednja generacija. Zdravi sta in imata veliko znanja. Iskali in našli bosta rešitve in poti vpliva. Le upamo lahko, da se bosta na tej poti čim bolj ognili negativnemu npr. pomanjkanju idej zaradi omejenega pomanjkanja osebnih izkušenj z delom v gozdu, nepoznavanja izvirnih oblik sodelovanja kot so na primer agrarne skupnosti ali mnenja, da gre tudi v naravi tako hitro kot v virtualnem svetu oziroma da je mogoče potovati v prihodnost brez stika z ostalimi generacijami. Zlasti na mladih, ki živijo v blaginji in svobodi, je, da pokažejo svojo moč, tudi v dopolnjevanju s starejšimi, ki jih krasijo dragocene modrosti življenja z mnogimi omejitvami. Imamo se torej česa učiti – in tako starejša generacija kot naravno okolje sta nam dana na dosegu roke in takorekoč brezplačno.