Quo vadis, evropska politika gorskih območij? To vprašanje se mi po približno sto dneh, odkar sem bila imenovana za predsednico CIPRE International, vedno ostreje zastavlja. Kaj je danes povezovalni element? Je to doseganje gospodarske rasti v najbolj odmaknjenih dolinah, morda zmanjšanje tranzitnega prometa na najmanjšo možno mero? Ali pa ustanavljanje še večjega števila novih zavarovanih območij? Drugače kot še pred nekaj desetletji se danes zdi, da nimamo skupne vizije o tem, katera je prava smer razvoja gorskih območij. Seveda pa to ne pomeni, da smo obsojeni na čakanje. Številni projekti, ki so nastali v okviru CIPRE, kažejo pravo smer – cilj je trajnostnost!

Vizije Alpske konvencije so za mnoge izgubile prvotni sijaj. Alpska konvencija, dolgo časa vodilo za izvajanje trajnostnega razvoja v alpskem prostoru, danes bolj ali manj životari. Izvedbo konkretnih projektov otežujejo v državah podpisnicah birokratske ovire in dolgotrajni postopki odločanja. Višina, na kateri nastaja makroregionalna strategija za Alpe, je temu nasprotno skorajda že stratosferna. Cilji so tako odprto zasnovani, da je že zdaj očitno, da bodo izročeni na milost ali nemilost najrazličnejšim interesom. Tako obstaja nevarnost, da bo strategija ostala le na papirju, namesto da bi vzbudila željo po novem zagonu.

A poleg mednarodnih politik so lahko vodilo za delovanje tudi lastne vrednote. Razen številnih izzivov, kot so tranzitni promet, podnebne ali demografske spremembe, pa so za Alpe vendarle značilni enkratna naravna pokrajina, ustvarjalni posamezniki in sorazmerna blaginja. Odlični projekti so tako primeri dobre prakse za to, kaj v Alpah pomenita trajnostno življenje in gospodarjenje – zato ravnajmo podobno tudi mi! Alpska konvencija je lahko izhodišče, makroregionalna strategija pa instrument, usmerjen v izvajanje.