Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Bliža se upor vesti

24.09.2013 / Walter Aeschimann
Čeprav je na našem planetu pitne vode dovolj za vse, pa več kot milijarda ljudi dostopa do čiste vode nima. Jean Ziegler se proti tej krivici bori neutrudno in pri tem ne varčuje z besedami. Na območju Alp mu je uspelo okrepiti zavest ljudi o odgovornosti do vodnih virov.
Image caption:
Jean Ziegler je prepričan: "Vode je dovolj, težava je le, da jo zapravljamo." © Magali Girardin
Gospod Ziegler, 28. julija 2010 je skupščina Združenih narodov v New Yorku priznala "pravico do dostopa do pitne vode". Kaj menite o tej resoluciji?
Bilo je nujno, da se dostop do pitne vode opredeli kot človekova pravica. Danes se lahko vprašamo, zakaj ZN te odločitve niso sprejeli že prej.

Zakaj naj bi se to vprašali?
Razmere na področju vode so skoraj tako slabe kot pri hrani. Vsakih dvajset sekund zaradi okužene vode umre en otrok, ki še ni dopolnil deset let. 1,1 mrd. ljudi nima stalnega dostopa do čiste vode. 2,8 mrd. ljudi nima dostopa do sanitarnih naprav. 2,7 mrd. ljudi trpi zaradi bolezni, ki jih je povzročila umazana voda. Vsako leto na novo zboli 100 mio. ljudi za kolero, schistosomiazo, krvavo drisko ali tifusom, štirimi najpomembnejšimi boleznimi, ki jih povzroča onesnažena voda.

Sklep je torej sprejet, ni pa iztožljiv.
Se strinjam. Človekovih pravic pač ni mogoče uveljaviti s policijsko prisilo. A resolucija obstaja. To pa je že veliko.

Kaj smo s tem dosegli?
Uveljavitev te pravice ima veliko simbolno vrednost, ki je ne smemo podcenjevati. Resolucija pomeni izvajanje pritiska na politiko držav. Pri ZN obstaja Svet za človekove pravice, ki nadzoruje spoštovanje mednarodnih standardov. Svet je tretji najpomembnejši organ ZN. Dejstvo, da Svet za človekove pravice uresničevanje te pravice redno nadzira in imenuje države, ki je ne upoštevajo, ima veliko vrednost.

Kljub temu sklep ostaja na papirju.
Ne, z njim je mogoče izvajati pritisk. In ne pozabite, tukaj je še civilna družba.

Ni pa kazni.
Kazen je javna kritika! Celo Švica je bila obravnavana zaradi kršitev pravice do azila. V Bernu so se kar dobro spotili. To je ena stran. Pozitivno je tudi, da sedaj pri ZN obstaja posebna poročevalka ZN za pravico do vode in ta na vsaki seji Sveta za človekove pravice poroča o posebnih primerih. Pri tem ne gre le za obsodbo posameznih kršitev, temveč tudi za prikaz, kako in s kakšnimi sredstvi mednarodnega sodelovanja je te kršitve mogoče odpraviti.

Lahko navedete primer?
Mehanizmi so vedno isti. Bolivijsko mesto Cochabamba, denimo, je bilo močno zadolženo. Edina možnost, ki je mestu preostala, da poplača visoke dolgove, je bila prodaja vodnih pravic mednarodni korporaciji Bechtel. Ta je sanirala infrastrukturo, kar je tudi prav. A kmalu so morali uporabniki plačati, če so hoteli imeti dostop do vode. Večina jih za to ni imela denarja. 75 odstotkov prebivalcev Cochabambe je bilo odrezanih od stalne oskrbe z vodo. Ljudje so vodo zajemali iz okuženih odtočnih kanalov ali zarjavelih cevi.

Kaj lahko storimo proti tem mehanizmom?
Peter Brabeck, predsednik uprave podjetja Nestlé, zatrjuje, da je treba vodo privatizirati zato, ker je redka dobrina. Zato naj bi bilo tudi logično, da se za vodo določi cena, ljudje pa bi potem z vodo ravnali skrbneje in je manj porabili. Takšna je tudi teorija Svetovne banke in krogov, povezanih z njo.

In kakšno je vaše mnenje?
Tak argument je povsem napačen! Voda ni redka dobrina. Ne soočamo se z objektivnim pomanjkanjem vode, soočamo se s kanibalskim svetovnim redom, ki smo ga sami ustvarili. 70 odstotkov površine planeta je voda. To je okoli 1,4 mrd. kubičnih kilometrov. Od tega je 2,5 odstotka sladke vode, okoli 35 mio. kubičnih metrov. Okoli 45.000 kubičnih metrov je sorazmerno lahko dostopnih. To se zdi malo, je pa kljub temu dovolj, da bi bili lahko z vodo preskrbljeni vsi prebivalci planeta.

Koliko vode sploh potrebuje človek?
DZN je za življenjski minimum določil 20 litrov dnevno - za pitno vodo, kuhanje, higieno in minimalno namakanje. Ponavljam, vode je dovolj za vse. A mi z njo razmetavamo. V zadnjem času proizvajamo biogoriva iz kmetijskih pridelkov. Za liter bioetanola potrebujemo 4.000 litrov vode. ZDA so lansko leto sežgale 138 mio. ton koruze za proizvodnjo bioetanola. Ideja je povsem jasna: največja industrijska sila na svetu želi postati neodvisna od uvožene nafte. Zato bo, kolikor je le mogoče, fosilno energijo zamenjala z rastlinsko energijo. Skoraj vsako sekundo od lakote ali žeje umre en človek, mi pa sežigamo milijone ton osnovnih živil in porabimo ogromne količine vode, da bi napojili avtomobile. To je zločin proti človeštvu.

Alpske države pa praznijo svoj zbiralnik vode za potrebe zasneževanja smučišč.
Obstajajo tudi pozitivni znaki. Marca letos so me na svetovni dan vode povabili v Scoul v dolini Engadin in dobil sem vtis, da se ozaveščenost ljudi počasi, a vendarle krepi. Občine si govorijo, odgovorne smo za Inn, Donavo, Črno morje, veliko odgovornost imamo do ogromnega vodnega stolpa v osrčju Evrope, do prekrasnih Alp, ki jih tako občudujemo.

Zdi se, da zaenkrat še prevladujejo ekonomski interesi in da je politika nemočna …
... Ne! V demokraciji ni prostora za nemoč.

Kaj mislite s tem?
Lani je v Evropski uniji milijon ljudi podpisalo peticijo, v kateri so se izrekli za pravico do vode. To je fantastično. Peticija izvaja pritisk na Evropsko komisijo in Evropski parlament - politiki želijo biti namreč vnovič izvoljeni. Poglejmo drugi primer: mladi socialisti v Švici so sprožili civilno iniciativo za uvedbo prepovedi špekuliranja z osnovnimi živili na borzah. Začenjamo se prebujati. Absurdno ideologijo proste trgovine lahko zaustavimo. Morilske mehanizme je v demokraciji mogoče odpraviti.

Sovražniki so vplivni in močni.
Tudi neumni niso. Nestlé, največji prehrambeni koncern in polnilec vode na svetu, oglašuje svoje mleko za dojenčke. V državah v razvoju ga v bolnišnicah materam delijo brezplačno, doma pa matere podarjenega mleka ne morejo kupiti ali pa ga redčijo z okuženo vodo. Otrok zboli in umre. Na sodnih procesih je zagovor Nestléja vedno enak: mi prodajamo brezhibno mleko, a kdor mleko redči z vodo, tvega. Na to naj bi izrecno opozarjali, obveščali so
o tveganju, toda kaj ko ženske nimajo
druge izbire.

V vaši najnovejši knjigi se na koncu posveti upanje, da se bodo razmere spremenile.
Francoski pisatelj Georges Bernanos je dejal: "Bog nima nobenih drugih rok kot samo naše." Če tega kanibalskega svetovnega reda ne bomo odpravili mi, ga tudi nihče drug ne bo. Na potezi je civilna družba. Zavest se krepi, da nas samo naključje rojstva loči od tega, da tudi sami nismo žrtve. Prepričan sem, da se zavest o identiteti in solidarnost krepi. Pred nami
je upor vesti.

********************************************************
SOCIOLOG KRITIčNEGA POGLEDA NA GLOBALIZACIJO
Jean Ziegler (roj. 1934) je poučeval sociologijo na Univerzi v Ženevi in na sorbonski univerzi v Parizu, bil je parlamentarni poslanec švicarskih socialdemokratov, uveljavil pa se je zlasti kot pisatelj. V polemičnih spisih, kot je "Švica opere bolje" (Die Schweiz wäscht weisser), je že zgodaj kritiziral nezakonite posle domačih bank. Osem let je bil prvi posebni poročevalec ZN za pravico do hrane, trenutno je član svetovalnega odbora v Svetu ZN za človekove pravice. V svoji zadnji knjigi "Puščamo jih umirati od lakote. - Množično uničevanje v tretjem svetu" (Wir lassen sie verhungern. Die Massenvernichtung in der Dritten Welt) kritizira špekulacije s hrano in vodo. Jean Ziegler je eden najbolj uveljavljenih kritikov globaliziranega finančnega kapitala.

********************************************************
Vir: Alpe na odru, št. 98 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/5222)