Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

"Osamosvajanje politične elite je treba preprečiti!"

13.07.2012 / CIPRA Internationale Alpenschutzkommission
Razkorak med politično elito in prebivalstvom lahko pripomorejo odpraviti neposredne oblike demokracije sodelovanja prebivalcev v procesu odločanja. Wilfried Marxer je zagovornik širjenja neposredne demokracije, ki naj sega od lokalne do mednarodne ravni, ne nazadnje zaradi učinkovitega vodenja.
Image caption:
Wilfried Marxer: "Pomembno je, da politična elita dobi povratno informacijo prebivalstva." © Caroline Begle / CIPRA International
Gospod Marxer, ali je neposredna demokracija podržavljena oblika sodelovanja javnosti?
To je pravno formalizirana oblika sodelovanja javnosti, tako kot volitve. Druge oblike sodelovanja praviloma niso pravno normirane, temveč se odvijajo v sivem polju.

Razprava o vzpostavitvi vodenja, governance, se je od devetdesetih let okrepila. V kolikšni meri pa je izkušnje iz neposredne demokracije mogoče prenesti v civilnodružbene procese?
Vodenje je zelo široka tematika. Po eni strani gre za način poteka komunikacije med državami in sprejemanja odločitev. Nacionalne države delujejo v večstopenjskih sistemih z različnimi pravnimi sistemi, pri tem pa je nacionalna država vpeta v večji prostor. Po drugi strani pa se postavlja vprašanje, kako posredovati odločitve navznoter, lastnemu prebivalstvu. To je zapleteno vprašanje, ki si ga je treba zastaviti tako na ravni nacionalnih držav kot tudi na mednarodni ravni.
V Evropski uniji vedno znova ugotavljajo, da gre za primanjkljaj demokracije. Da bi spodbudili postopke neposredne demokracije, je prišlo do Evropske državljanske pobude - European Citizens' Initiative, njen namen pa je aktivirati državljane in spodbujati njihovo ozaveščenost o evropskih procesih in procesi odločanja. Zaradi odprave primanjkljaja demokracije navznoter si je zdaj treba prizadevati za intenzivnejše sodelovanje državljanov pri odločanju, naj si bo v obliki institucionaliziranih postopkov neposredne demokracije, kot so pobude ali referendumi, ali neformalnih procesov, npr. okroglih miz, postopkih sodelovanja, javnih razpravah, politike informiranja itd.

Pravimo, da je demokracija načelo majhnega prostora. Ali procesi sodelovanja, kot je Evropska državljanska pobuda, delujejo tudi v velikih enotah, kjer manjkata prizadetost in pregled?
Prepričanje, da deluje neposredna demokracija v Švici tako dobro zato, ker gre za majhno državo, je zastarelo. Tudi v Nemčiji bi lahko o določenih vprašanjih odločali tako kot v Švici. In če naredimo korak dlje: zakaj ne bi v Evropi odločali o vprašanju, ki je skupno vsem? Ni razloga, da to ne bi bilo mogoče. V Švici so odločitve, o katerih svoje mnenje izrazita tako visokogorski kmet iz Graubündna kot bankir iz Ženeve, v različnih jezikovnih prostorih, na različnih geografskih območjih, v različnih poklicnih okoljih. Položaj v Evropi ni dosti bolj kompleksen. Tudi tukaj obstajajo različni jezikovni prostori, različna zgodovina, različna tradicija. Navsezadnje je to komponenta, ki povezuje, če se ljudje od Ženeve preko Lugana do Chura ukvarjajo z isto zadevo. Zanimivo bi bilo pogledati, kaj bi se zgodilo v Evropi, če bi nenadoma vsi Evropejci in Evropejke sočasno razpravljali in odločali o isti zadevi.

Rezultati procesov sodelovanja pa pogosto ostajajo nezavezujoči. Udeleženci so zato razočarani, to jih odvrne od sodelovanja, vdajo se v usodo.
Kdor sproži nezavezujoče procese, mora tudi pričakovati, da bodo rezultati ostali nezavezujoči. Tudi ne bi bilo prav, da bi se priporočila državljanskih svetov in postopkov sodelovanja državljanov štela za zavezujoča: na koncu morajo odgovornost prevzeti ustrezno opredeljene inštitucije odločanja. Kadar so postopki sodelovanja odprti, ni nobenega zagotovila, da so organi sestavljeni demokratično in da zastopajo povprečje prebivalcev. Lahko se zgodi, da se pobud pogosteje udeležujejo bolj podjetni ljudje ali pa taki, ki imajo več časa. Kdor zna prepričljivo govoriti, se lahko tudi bolje uveljavi. Upati je, da bodo pobude, ki izhajajo iz postopkov sodelovanja, prevzeli pristojni organi in da bodo vključena v proces odločanja in oblikovanja javnega mnenja, pa tudi v postopek neposredne demokracije.

Ali sploh potrebujemo sodelovanje civilne družbe v smislu dopolnitve neposrednega demokratičnega odločanja ali zadostujejo že obstoječi instrumenti?
Postopki neposredne demokracije, kot so pobude ali referendumi, so dobri instrumenti za preprečevanje osamosvajanja politične elite, vendar imajo omejeno obzorje, saj so selektivni in se osredotočajo na zakonodajo. Ti instrumenti največkrat ne zajemajo drugih vidikov, ki so merodajni npr. na občinski ravni, denimo prostorski razvoj ali prometne zasnove. Zato je smiselno, da se vzporedno uporabljajo drugi postopki sodelovanja državljanov. Pri tem je vseeno, ali prihaja pobuda od spodaj ali zgoraj. Tako smo se vnovič vrnili k temi vodenja (governance): pomembno je namreč, da politična elita dobi povratno informacijo prebivalstva. Navsezadnje je tudi izvajanje projekta lažje, če je obveščanje pravočasno in če se upoštevajo pomisleki prebivalstva.

Neposredna demokracija je v 20. stoletju doživela pravi razcvet, a vprašanja in izzivi postajajo vse bolj zapleteni. Je tak sistem še ustrezen?
Tudi če je svet kompleksen, to še ni razlog za povsem tehnično vlado. Demokracije si želimo in zanjo je značilno, da pri njej sodeluje tudi prebivalstvo. S tem politika in postopek odločanja ne postaneta manj smiselna, temveč imata širšo podporo, kot bi bila ta pri prenosu pristojnosti odločanja na komisijo, sestavljeno iz samih strokovnjakov. Nevarnost, da bodo sprejete odločitve napačne, je verjetno večja, kadar jih sprejemajo tehnokrati.
Več je možnosti za glasovanje, nižja je volilna udeležba. Je ljudstvo utrujeno od demokracije?
O tem, ali je to res povezano s pogostostjo glasovanja, poteka živahna razprava. Razmeroma nizka udeležba v Švici je morda povezana tudi z občutkom nekakšnega zadovoljstva, tudi z demokracijo. Poznamo druge države z živahno neposredno demokracijo, kot je Lihtenštajn, kjer je volilna udeležba občutno višja kot v Švici. Odvisno od predmeta volitev namreč volilna udeležba presega 80 odstotkov.

Kakšna mora biti volilna udeležba, da je glasovanje reprezentativno?
Ne gre za reprezentativnost, ampak zavezanost, kar pa je spet odvisno od vsakokratne ureditve. Ali je izid referenduma za parlament zavezujoč? Kako je z možnostjo pritožbe na ustavnem sodišču? Ali je potreben kvorum glede udeležbe ali stopnje konsenza za sprejetje odločitve?

Se vam zdi kvorum udeležbe smiseln?
Ne. Italijanski primer kvoruma 50-odstotne udeležbe kaže, da lahko pride do absurdne situacije, do katere je prišlo junija lansko leto, ko je takratni ministrski predsednik Silvio Berlusconi volivce pozival, naj se referenduma ne udeležijo. Z demokratičnega stališča je to katastrofalno!

V Lihtenštajnu ima zadnjo besedo knez. Ali v Lihtenštajnu zato ni neposredne demokracije?
Lihtenštajn ima zelo kompleksno strukturo ustave, govorimo tudi o dualistični ustavi z dvema nosilcema najvišje državne oblasti, knezu in ljudstvu. Zaradi tega to ni država neposredne demokracije, že zato ne, ker ima knez pooblastilo za kaznovanje. On je tisti, ki predstavlja drugi steber države. Kljub temu pa veliko večino odločitev vendarle sprejmeta predstavniška organa, parlament (Landtag) in vlada kot izvršilni organ in le v izjemnem primeru se izvršuje postopek neposredne demokracije na podlagi ljudske iniciative ali referenduma. V tem smislu Lihtenštajn ni država neposredne demokracije - sicer pa se na tem svetu nobeni državi ne vlada samo prek neposredne demokracije.

Pri ocenjevanju kakovosti neposredne demokracije je, pričakovano, na prvem mestu Švica. Je Švica idealna oblika neposredne demokracije?
Bolj kot to je simbolični primer. Velik odstotni delež referendumov, ki jih izpeljejo na globalni ravni, dejansko odpade na Švico. So pa tudi kritiki, ki omenjajo sorazmerno nizko udeležbo v Švici in dvomijo o racionalnosti izvedbe glasovanj, ki so na meji načel pravne države.

Alpskim državam sledita na drugem mestu Slovenija in Italija, kar je presenetljivo. Je Italija "ovca v volčji preobleki"?
Neposredna demokracija v Italiji je sorazmerno živahna, ima pa težave s kvorumom udeležbe, kot je že bilo omenjeno. Poleg tega instrumenti niso tako zavezujoči kot v Švici.

Prav tako je presenetljivo, da je Slovenija, nekdanja komunistična država, tako visoko na lestvici. Kako si to pojasnjujete?
Po izkušnji, ki jo je pridobila kot del komunistične države Jugoslavije, je Slovenija po osamosvojitvi razvila nekakšen "demokratični refleks". Zgledovala se je po švicarskem sistemu. Kakovost neposredne demokracije torej lahko utemeljimo kot antikomunistično in antiavtoritativno.

Francija in Avstrija sta bili ocenjeni kot "previdni". Ali neposredno demokracijo krepita ali jo ukinjata?
Tam se ne dogaja prav veliko. Francija pravzaprav nima instrumentov neposredne demokracije, ki jih lahko ljudstvo uporablja na lastno pobudo, da bi doseglo zavezujoče odločitve. Občasno se uporabljajo plebiscitarni postopki, s katerimi predsednik države poskuša pridobiti podporo ljudstva. Kar pa ne pomeni, da je to demokratičen postopek, taki načini izpraševanja obstajajo namreč celo v diktaturah.
Avstrija je doslej izvedla šele dva nacionalna referenduma z zavezujočim značajem, prvič o jedrski elektrarni v Zwentendorfu, ko je bila ta že dokončana, in sicer z zavrnitvijo predloga. Na drugem referendumu pa se je odločalo o pristopu Avstrije k Evropski uniji. To je povezano s politično kulturo Avstrije: predstavniški organi in vladavina prava imata pri Avstrijcih pomembno mesto in ti postopkov neposredne demokracije ne iščejo, podpirajo ali pozdravljajo.

Nemčija je na lestvici poleg Grčije kot zadnja "stara" država EU daleč zadaj. Ali procesi sodelovanja Nemcem ne ustrezajo?
Pri Nemčiji je drugače. Ocenjevanje se nanaša na nacionalne države, medtem ko se zvezne enote ne upoštevajo. Postopki neposredne demokracije različnih oblik obstajajo v vseh zveznih deželah: tako npr. obe zvezni deželi v alpskem loku, Baden-Württemberg in Bavarska, poznata postopke neposredne demokracije.

*********************************************

Zagovornik neposredne demokracije
Wilfried Marxer (55) je direktor in vodja raziskovalnega odseka za politologijo na Lihtenštajnskem inštitutu (Liechtenstein-Institut) v Bendernu/FL. K njegovim večjim raziskovalnim projektom sodijo analize volitev, medijev v Lihtenštajnu in javne komunikacije. Drugo ključno področje njegovega raziskovalnega delovanja je neposredna demokracija. V letih 1998-1999 je Marxer opravljal funkcijo vodje študijskega programa na poletni akademiji "Alpe v žarišču", ki jo je organizirala CIPRA v sodelovanju z nekdanjo visoko strokovno šolo in današnjo Univerzo v Lihtenštajnu.
www.liechtenstein-institut.li (de)

Vir: Alpe na odru, št. 96 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4960)
shranjeno pod: Družba, kultura