Salzburg, novembra 1991. Okoljski ministri sedmih alpskih držav in Evropske unije so podpisali pod štirijezični dokument in s tem skupen, zavezujoč cilj: "z upoštevanjem načela preventive, povzročiteljeve odgovornosti in sodelovanja zagotavljajo enotno politiko za ohranitev in varstvo Alp (...) s preudarno in trajno rabo virov." S podpisom Konvencije o varstvu Alp, tj. Alpske konvencije, so alpske države prvič nastopile v vlogi akterjev in se podale na skupno pot uresničevanja "alpske politike", ki je bila do takrat obarvana zelo nacionalno.

Za alpski prostor, kjer je vredno živeti
Zaradi topografskih razmer so Alpe občutljiv ekosistem, ki se sooča z različnimi, med seboj konkurenčnimi zahtevami: turisti hočejo čim hitrejše žičniške naprave, prevozniki širše ceste, prebivalci Alp pa zaposlitev in dom. Iz tega izhajajoče težave so v francoskem mestu Manosque povsem podobne težavam avstrijskega Mürzzuschlaga. Široka javnost se je šele v sedemdesetih letih začela zavedati, da se nezadržni rasti turizma, prometa in poselitve lahko zoperstavi zgolj s pomočjo skupnih rešitev. Na regionalni ravni so sicer bile ustanovljene delovne skupnosti, vendar so se omejile zgolj na izmenjavo informacij.
Alpska konvencija je postala temeljni kamen nove alpske politike. Namesto političnih izjav o nameri naj bi opredelili zavezujoče, iztožljive določbe, ki bi morale veljati na celotnem območju Alp. Ker Alpe niso zgolj narava, temveč so prostor življenja in gospodarjenja, se snovalci konvencije niso omejili le na eno tematiko, kot je to običajno pri drugih mednarodnih konvencijah. Ekološka nosilna zmogljivost mora biti povezana z ekonomsko varnostjo in socialno pravičnostjo. Pa vendar: politična pristojnost za konvencijo je pri okoljskih ministrstvih in v uradnem nazivu je naveden le njen ekološki vidik. Zato je vedno znova slišati očitek, da je konvencija le nekakšen "stekleni zvon", ki zavira rast gospodarstva v korist varstva narave. Dejansko pa je njena zasnova trajnostnosti zelo široka, česar posledica sta zelo zapleteno izvajanje in pravno preverjanje.

Dvanajst vsebinskih področij,
osem protokolov, dve deklaraciji
Alpska konvencija je eksperiment, prvi poskus velike gorske regije, ki želi svoj prihodnji razvoj usmerjati na podlagi skupne pogodbe. Za to ni drugih vzorcev. Tudi Evropska unija ne pozna politike ali uprave, ki bi bila značilna za Alpe. Alpsko konvencijo sestavlja splošna okvirna konvencija, ki vsebuje osnovna načela, osrednji del pa je osem protokolov, ki določajo, kako cilje konkretno uresničevati. Protokoli so bili izdelani še v času začetne evforije devetdesetih let. Izdelava nadaljnjih načrtovanih protokolov, kot sta ravnanje z vodo ter prebivalstvo in kultura, se ni nikoli uresničila. Za zadnjega obstaja od leta 2006 deklaracija, ki pa ni zavezujoča, prav tako obstaja deklaracija o podnebnih spremembah.
Obveznost ratifikacije izvedbenih protokolov ne obstaja. Protokoli veljajo v večini držav, le Italija in Švica doslej nista ratificirali niti enega samega protokola. K tistim pogodbenicam, ki se glede tega sprenevedajo, sodita tudi Evropska unija in Monako, ki sta ratificirala samo del protokolov. Le-ti so večinoma oblikovani zelo ohlapno, tako pomanjkanje ostrine pa otežuje pravno izvajanje. Večina držav to dejstvo izrablja kot pretvezo, da njihovega pravnega reda ni treba uskladiti s protokoli. Pred sodiščem je tako težko uveljaviti kršitev določb Alpske konvencije. Prav tako ni mogoče državo obsoditi zaradi kršitve določenega protokola. Alpska konferenca in Stalni odbor lahko samo opozarjata in pozivata (glej str. 7). Na nacionalni ravni ni politične volje, da bi tema organoma podelili širša pooblastila. Ali je torej Alpska zgolj papirnati tiger?

Podoba alpske politike
Položaj sporazuma o varstvu Alp, če ga primerjamo z drugimi konvencijami, niti ni slab. Na vseevropski ravni gre za najkonkretnejši poskus uveljavitve obširnega načela trajnostnega razvoja v neki veliki in večjezični regiji. Po njenem vzoru je bila leta 2003 podpisana Karpatska konvencija (glej str. 11). V Alpah je konvencija spodbudila ustanavljanje omrežij (glej str. 12), v okviru katerih gre za prenos znanja, sodelovanje in uresničevanje ciljev Alpske konvencije. Pogodba povezuje ljudi, ustvarja zavest o Alpah in istovetenje s posebnim življenjskim, gospodarskim in sprostitvenim prostorom. Iz tega razloga nastajajo tudi projekti za posamezna tematska področja, ki v Alpski konvenciji sploh niso predvidena, denimo za področje varstva podnebja. Marca 2011 bo Lihtenštajn podelil visoko dotirano nagrado za trajnostno gradnjo. Cilj vsealpskega natečaja: nazorno pokazati, kako lahko podnebje varujemo na konkretni način. Alpska konvencija tako ustvarja prostor za vizije - in prav v tem je njena moč.
Þe pa naj bi Alpska konvencija resnično postala vidna, potrebuje še več konkretnih rezultatov, izhajajočih iz izkušenj. Nejasno, pogosto nepriljubljeno besedilo bi lahko oživilo skupno alpsko politiko, alpske države pa bi morale končno zbrati pogum, preseči miselnost, da gre za odvečen okoljevarstveni dokument, ter jo začeti upoštevati kot veljavno pravo in podlago za sprejemanje odločitev. Nenazadnje bi morale države duh Alpske konvencije ohranjati s konkretnimi projekti.

Vir: Alpe na odru, št. 95 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4586)