Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

"Samo čakati na čudežno novo dinamiko ni dovolj"

07.02.2011 / Gerhard Fitzthum
V pogovoru s Klausom Töpferjem - Trajnostni razvoj v Alpah potrebuje oboje: instrumente od zgoraj, kot je Alpska konvencija, in pobude od spodaj, kot jih v javnosti vedno znova sproža CIPRA, pravi Klaus Töpfer, nekdanji nemški okoljski minister in pobudnik prve Alpske konference leta 1989 v Berchtesgadnu/D.
Klaus Töpfer: "Prepričan sem, da brez CIPRE Alpske konvencije ne bi bilo."
Image caption:
Klaus Töpfer: "Prepričan sem, da brez CIPRE Alpske konvencije ne bi bilo." © Matthias Lüdecke
G. Töpfer, v zadnjih tridesetih letih ste evropsko okoljsko politiko ne le spremljali, temveč ste jo tudi pomagali oblikovati. Kako se človek počuti, ko se takole ozre nazaj in ugotovi, da se ta od svojega izhodišča ni kaj preveč oddaljila?
Najprej je treba paziti, da se ne oziramo prepogosto nazaj in ne poskušamo kar naprej ocenjevati opravljenega dela. Veliki nemški filozof Ernst Bloch je nekoč lepo povedal: "Le tisto spominjanje je koristno, ki obenem spominja, kaj je še treba storiti." Þe se spominjamo tako, je oziranje nazaj smiselno. Poleg tega se je marsikaj spremenilo. Okoljska politika je zaživela, prebivalstvo jo je sprejelo. Prej so se posmehovali, če je koga skrbelo za prihodnost naravnega življenjskega okolja, danes se ne smeji nihče več.

Alpska konvencija ima skromnejše cilje, kot je globalno reševanje sveta, saj želi na pot sodelovanja in trajnostnega razvoja usmeriti "le" peščico alpskih držav. V mikrokozmosu s podobnimi okvirnimi pogoji se to ne zdi pretežka naloga.
To sploh ni neznaten mikrokozmos. O Alpski konvenciji so razpravljali tudi na drugih gorskih območjih, tam so se sklepali ustrezni sporazumi in dogovori. Seveda pa dejstvo, da je bil izdelan instrument za spremembe, še ne prinese sprememb samih. Pogodbenice morajo ta instrument šele napolniti z življenjem, pri sebi doma, pa tudi v okviru čezmejnega sodelovanja. Þe pogledamo na razvoj Alp danes, vidimo, da se ni izpolnilo vse, o čemer smo govorili leta 1989 v Berchtesgadnu in kar smo načrtovali potem. Prve konference o Alpski konvenciji se je poleg nemškega ministra, ki je tudi dal pobudo zanjo, udeležil le še njegov avstrijski kolega. Na drugi konferenci leta 1991 v Salzburgu pa so se nenadoma pojavili vsi ministri. Alpska konferenca je že začela veljati in tako si nihče ni več dovolil reči: "Tja pa jaz že ne grem."

Omenili ste nekdanjega nemškega okoljskega ministra. To je bil Klaus Töpfer. Kaj Vas je vodilo pri tem, da ste se zavzemali za regijo, ki je bila od Bonna, tedaj nemške prestolnice, kar precej oddaljena?
V resnici ni bilo logično, da je pobuda prišla iz Nemčije. Delež alpskega območja v drugih državah je občutno večji. Po drugi strani pa ravno moji rojaki izvajajo precejšen pritisk na alpski prostor kot pokrajino prostočasnih dejavnosti in tranzitno območje. Jasno nam je bilo, da gre za vedno bolj ogrožen sistem, ki bo, če sodelovanja ne bo, prav kmalu začel povzročati velike težave, ne samo glede ekosistemov, ampak tudi glede socialne in civilnodružbene stabilnosti.

Kateri dosežki zadnjih dvajsetih let vas najbolj veselijo?
Osem let sem preživel v Afriki, zato razvoja dogodkov nisem mogel podrobneje spremljati. Gledano z mojega tedanjega stališča je bilo zame zelo pomembno, da struktura Alpske konvencije postane podlaga za Karpatsko konvencijo. Predvsem UNEP, program Združenih narodov za okolje, ki sem ga vodil, je bistveno prispeval k temu. Tako smo širili duh Berchtesgadna. Pri Alpski konvenciji so se vedno znova pojavljale težave, na katere najprej nismo niti pomislili, denimo švicarska ustava, v okviru katere je kantonalna ureditev zelo pomembna in je način demokratičnega oblikovanja volje drugačen, kar je povzročilo, da se je skorajda evforično navdušenje prvih let umaknilo občutno treznejšemu presojanju. Po navdušenem začetnem zagonu je bilo vedno znova opaziti manjša in večja rivalstva, za katera pa smo menili, da se jim bo dalo z lahkoto izogniti.

Kakšen pomen pripisujete Alpski konvenciji danes?
Kar se mi zdi povsem pozitivno, je, da je konvencija sporna, da jo različno razlagajo. S tem vedno znova ostaja izziv, ostaja na političnem dnevnem redu in v zavesti ljudi. Kot pri mnogih drugih čezmejnih oblikah sodelovanja tudi tukaj delovanje pogosto zaide v smer, ki je na začetku nismo predvidevali in je pa povod, da lahko rečemo: "To je še vedno nerešen problem, ki se ga moramo lotiti." Ne poznam politične razprave o Alpah, v kateri ne bi prej ali slej dejali: "To je vendar konvencija. Zato moramo še enkrat natanko premisliti. Saj vendar že obstaja izhodišče za naše delovanje, ki ga moramo jemati resno."

Pa bi zgolj instrumenti Alpske konvencije zadostovali za rast zavesti o problemih ali je bila CIPRA tista, ki je morala zadeve vedno znova pospeševati?
CIPRA je bila in je še vedno odločilna gonilna moč. Brez CIPRE prav gotovo ne bi bilo Alpske konvencije in ravno tako ne dosežkov v zvezi z izvedbenimi protokoli. CIPRA združuje visoko motivirane in široko razgledane osebnosti, ki regijo res dobro poznajo in s svojo globljo vpetostjo v civilno družbo prispevajo, da tem ni mogoče spraviti s politične ravni. Za demokracijo je značilno, da procesi oblikovanja zavesti v javnosti spreminjajo tudi politiko. Ti procesi ne potekajo samo od zgoraj navzdol, ampak ravno nasprotno, tudi od spodaj navzgor. V tem oziru vlogi in pomenu, ki jo ima CIPRA za družbeno angažiranost in za ukrepanje ali opustitev ukrepanja, sploh ni mogoče prisoditi večje vrednosti, kot jo v resnici imata.

V zadnjih letih so na območju Alp nastale učinkovite mreže. Zakaj sploh potrebujemo Alpsko konvencijo, če pa dejanske pobude prihajajo od spodaj, prek NVO, kot so CIPRA in regionalne povezave?
Delovanje nevladnih organizacij in prizadetih državljanov je bilo odločilno. To je med prebivalstvom sprožilo multiplikacijski proces, ki je povratno učinkoval na politično oblikovanje odločitev. Neizogibna napaka in šibka točka konvencij na splošno je, da so največkrat zelo nedoločne in zato težko izvršljive. Omenjena velika pomanjkljivost je značilna tudi za svetovne podnebne dogovore. Ko je bila Alpska konvencija dosežena s pogajanji in sprejeta, smo se dobro zavedali, da se je treba pogajati za sprejem konkretnih protokolov in da so za to potrebna prizadevanja od spodaj, torej civilnega prebivalstva. Se pa sprašujem, ali bi res zadostovalo, če bi poskusili močan pritisk na ekosisteme v Alpah obvladovati le od spodaj in ali ni brezpogojno nujno graditi na pravno zavezujoči konvenciji.

Imate kakšno idejo, kako bi zobe "papirnatega tigra", kot Alpsko konvencijo pogosto imenujejo, ponovno nabrusili? Dejstvo, da Italija in Švica kot najštevilnejša alpska naroda še vedno nista ratificirali niti enega izvedbenega protokola, ni majhen problem.
Þe prideš od zunaj in se tako kot jaz z razvojem več let ukvarjaš le kot opazovalec, moraš biti previden. Menim, da bi bilo koristno, če bi katera od držav prevzela pobudo in rekla: "Sestali se bomo na delovnem srečanju in pogledali, katere instrumente imamo na voljo in kako bi lahko našemu delovanju dali nov zagon." V manjšem krogu na ministrski ravni in s strokovno pomočjo bi pregledali dejansko stanje in ugotovili, kje so pomanjkljivosti in kako bi se premaknili naprej. Samo čakanje na čudežno novo dinamiko ni dovolj. Razmišljati bi bilo treba zunaj običajnih preprek in zastojev. Zveni morda nekoliko naivno, optimistično, vendar bi se tako vsaj začel proces posodobitve, države pa bi bilo mogoče spomniti na njihovo odgovornost. V času, ko alpski tranzitni promet vedno bolj narašča in se številne regije vedno bolj radikalno polaščajo turističnega prometa, bo to seveda težko izvesti. Kljub temu je nesporno, da je treba ukrepati, kajti ogroženost krhkega alpskega ekosistema ter življenjskega in gospodarskega prostora milijonov ljudi se ne bo zmanjšala.

Tako kot Arktika tudi evropsko visokogorje deluje kot klimatološki sistem zgodnjega opozarjanja. Do srede stoletja naj bi se po napovedih temperature povprečno dvignile od štirih do šest stopinj. Ali lahko upamo, da nam bo vsaj nekoliko pomagala tudi narava?
Na žalost je ljudem očitno dano, da je njihova pripravljenost za ukrepanje in temeljne spremembe tesno povezana s tem, ali so sami neposredno prizadeti. Preventivno ukrepanje je, še zlasti ko sega čez državne meje in so vzroki globalne narave, veliko težje uresničiti. Ko sem bil sam minister, je bilo to še sorazmerno enostavno. Probleme je bilo mogoče opaziti, zavohati, zagrabiti, slišati. Ljudje so se naenkrat zavedli, da ne morejo več jesti rib iz Rena, in so se organizirali za reševanje konkretnih, trenutnih problemov. Vprašanje, kaj bo leta 2050, nima takega učinka. Zato so in ostajajo toliko bolj pomembni številni akterji civilne družbe, ki jih vedno znova povezujem s CIPRO - akterji, ki perspektivo prihodnosti uresničujejo že danes.

*********************************************
Pobudnik in soustanovitelj Alpske konference
Nekdanji nemški okoljski minister Klaus Töpfer je leta 1989 povabil okoljske ministre alpskih držav na prvo Alpsko konferenco v Berchtesgaden/D. Na tej konferenci je bil položen temeljni kamen za Alpsko konvencijo. Ministrski funkciji je sledila funkcija izvršnega direktorja Programa ZN za okolje (UNEP), ki jo je Klaus Töpfer opravljal v obdobju 1998-2006. Politiku Töpferju se moramo zahvaliti, da je njegova stranka krščanskih demokratov (CDU) varstvo okolja sprejela kot svojo prednostno nalogo. Prav tako mu je uspelo, da so
na to problematiko postale pozornejše druge konservativne stranke v alpskem prostoru. Tudi pri 72 letih je Klaus Töpfer še vedno zelo aktiven. Svojega delovanja ne omejuje le na eno mandatno obdobje, temveč ga načrtuje dolgoročno, predvsem v funkciji izvršnega direktorja Inštituta za trajnostne študije (IASS) v Potsdamu, ki jo opravlja od junija 2010.
www.iass-potsdam.de (de/en)V
*********************************************

Vir: Alpe na odru, št. 95 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4586)