Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Alpska konvencija v vlogi pacienta:kako naprej?

Nazaj k bistvu: Alpska konvencija bi bila lahko podlaga za skupno alpsko vizijo.

Nazaj k bistvu: Alpska konvencija bi bila lahko podlaga za skupno alpsko vizijo. © Modis 2002

Vračanje k lastnim prednostnim - Alpska konvencija boleha. Kot dvajsetletnica bi pravzaprav morala biti v najlepših letih, morda še nekoliko naivna, a trdno odločena, da bo spremenila svet. Pa vendar ima človek vtis, da se je znašla globoko v krizi srednjih let in na robu depresije. Zakaj se tako hitro stara?
Dejavnikov, ki so povzročili prezgodnji proces staranja Alpske koncencije, je več. Po eni strani ji škodijo nepotrebne razprave, ki potekajo v Stalnem odboru. Zdi se, da je ta izpred oči popolnoma izgubil skupno vizijo, ki je "zagotavljanje celovite politike varstva in trajnostnega razvoja alpskega prostora." Tako je vsaj zapisano v preambuli okvirne konvencije. Pogodbenice so v skladu s protokolom o izvajanju Alpske konvencije na področju urejanja prostora in trajnostnega razvoja opredelile, "da se določeni problemi lahko razrešijo le čezmejno in s skupnim ukrepanjem alpskih držav." Stalni odbor in drugi organi Alpske konvencije pa pogosto obtičijo v obravnavi formalnih podrobnosti. Sodelavci in predstavniki NVO razpravljajo, pišejo prispevke - in zapuščajo seje izčrpani in nezadovoljni, saj se sprašujejo, za kaj so porabili toliko energije in časa.

Vseh simptomov ni mogoče prepoznati
Alpska konvencija je oslabljena, ker Švica in Italija nista ratificirali še nobenega protokola, Evropska unija in Monako pa le nekatere, in ker jo druge države izvajajo le z obotavljanjem. Ustvarjajo se novi upravni postopki in papirologija. Kako naj bi tudi bilo drugače, saj je delovanje Stalnega sekretariata omejeno na upravljanje Alpske konvencije. Sredstev za izvajanje projektov, ki bi na območju Alp dosegali učinek in pozornost, skorajda ni. Samostojne pobude za izvajanje Alpske konvencije, denimo s strani občin ali društev, so seveda dobrodošle, vendar so le redko deležne namenske podpore. In medtem ko nekatere države predlagajo konkretne projekte, druge s tem iz neznanega vzroka ne soglašajo. Vprašljiva so postala celo omrežja, ki odlično delujejo, npr. Mreža zavarovanih območij v Alpah (Alparc) (glej str. 10).

Spregledana ali celo nepoznana
Sprejetje Alpske konvencije v političnem pogledu je bilo omejeno že od vsega začetka. Lokalni in regionalni organi ter njihovi predstavniki kot tudi alpsko prebivalstvo se v Alpski konvenciji večkrat omenjajo kot dejavniki trajnostnega razvoja, kljub temu pa za Alpsko konvencijo ve še vedno sorazmerno malo ljudi, ki živijo na območju Alp, medtem ko tisti, ki zanjo vedo, nimajo občutka, da bi bili z njo povezani, ali pa v njej vidijo le dodatne omejitve poleg že obstoječih zakonov. To je pristop od zgoraj navzdol, ki ga je le stežka uveljavljati. V preambuli okvirne konvencije je sicer opredeljeno, "da so varstvo okolja, družbeni in kulturni razvoj kakor tudi gospodarski razvoj alpskega prostora enako pomembni cilji in da je zato treba iskati dolgoročno trdno ravnotežje med njimi." Vendar pa kritiki Alpski konvenciji še vedno očitajo, da je preveč zaščitniška.
Marsikatera pogodbenica Alpski konvenciji priznava vedno manjšo politično težo. In kar zadeva Evropsko unijo - ta brez zadržkov izraža svoje nezanimanje za konvencijo ali celo njeno neodobravanje, kar pa spet ovira popoln razvoj Alpske konvencije kot dopolnitev evropskega pristopa.

Katero terapijo izbrati?
Stanje je resno, vendar ni brezupno. Kot je razvidno iz prispevkov v tokratni številki Alp na odru, so dosežki in izzivi preveliki, da bi vrgli puško v koruzo. Alpska konvencija obstaja in je v petih od devetih pogodbenic v celoti v veljavi. Njeno uresničevanje se je začelo.
Ljudje imajo Alpe radi in jih občudujejo. Kot instrument ohranjanja tega življenjskega prostora bi morala biti Alpska konvencija pri prebivalstvu in upravnih organih pravzaprav bolje sprejeta. Pogodbenice so tiste, ki morajo uresničevati osnovna načela konvencije in ustrezno ukrepati, si prizadevati za izboljšanje njene podobe v javnosti in ji zagotavljati potrebna sredstva, uresničevati konkretne projekte, ki jih bo sprejelo lokalno okolje - in navsezadnje odpreti organe prizadetim deležnikom iz dežel, pokrajin, kantonov in občin - ti so na to pripravljeni.
Zunaj alpskega prostora velja Alpska konvencija za vzor. Storimo torej vse, da bo to tudi ostala in da bodo Alpe na mednarodni ravni imele pionirsko vlogo v prizadevanju za trajnostni razvoj. Vse to bo temu velikemu skupnemu projektu dalo nov zagon. Ali bo alpska makroregija, o kateri je veliko govora, odrešila Alpsko konvencijo, je odvisno predvsem od tega, kako bo oblikovana (glej uokvirjeno besedilo in str. 19). Vsekakor pa je razprava o tem za odgovorne in zagovornike Alpske konvencije priložnost, da se soočijo s temeljnimi vprašanji in si z vsemi silami prizadevajo, da bo konvencija v prihodnje prinesla rezultate.

Vir: Alpe na odru, št. 95 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4586)
e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.