Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

"Upočasnimo korak, da nas bo pamet lahko dohitela"

16.11.2010 / Madeleine Rohrer
Pogovarjali smo se s Hermannom Knoflacherjem - V alpskem prostoru ceste kar naprej obnavljajo in gradijo, a težave, povezane s prometom, je mogoče reševati enostavneje in ceneje. Hermann Knoflacher, avstrijski prometni strokovnjak, predlaga: "Odstranimo cestišča." Z njim smo se pogovarjali o virusu, imenovanem avto, interesih bank in Alpah kot regiji, ki lahko zgledno deluje na področju trajnostne prometne politike.
Hermann Knoflacher
Image caption:
Hermann Knoflacher © Tatjana-Tupy
G. Knoflacher, v Alpah so na področju prometa načrtovani nekateri večji projekti, eden je, denimo, brennerski bazni predor. Bo predor rešil vprašanje čezalpskega tovornega prometa?
Ne, predor ni potreben. Strahopetnosti politikov, ki se ukvarjajo s prometom, in neumnosti strokovnjakov ni mogoče nadomestiti z vrtanjem lukenj v gore.

Kaj mislite z neumnostjo?
Oni so tisti, ki ustvarjajo okvirne pogoje, ki pa obseg prometa samo še povečujejo. Ljudje prilagajajo svoje ravnanje infrastrukturi. Če gradite neustrezno infrastrukturo, vas hrup, izpušni plini, razdrobljena pokrajina in prometne
nesreče ne smejo čuditi.

Ali železnica zaradi hitrih prog in predorov ne postane privlačnejša?
Pa saj smo se včasih vozili hitreje kot danes. Poleg tega je bilo občutno več krajev neposredno dosegljivih z železnico.

Kje se potem zatika?
Pomanjkljivost javnega prometa je njegova slaba dostopnost: postajališč je vedno manj, slabo so dostopna, alternativa - in to je avtomobil - pa stoji pred hišnimi vrati. Vlagati moramo v železniški vozni park, vozne rede, vozlišča, železniške postaje. Žal za to ni pripravljenosti, saj hočejo zainteresirani v bančnem in gradbenem svetu uresničevati projekte velikih razsežnosti.

Kdo si za to najbolj prizadeva?
Vsi tisti, ki želijo obračati velike vsote denarja, torej gradbena industrija in banke. Vzorčni primer je predor v dolini reke Inn v bližini Innsbrucka, kjer gre izključno za obračanje ogromnih vsot denarja. Z vidika prometnega načrtovanja bi bile možne enostavnejše in stroškovno ugodnejše rešitve. Pri vsaki pogodbi o gradnji predora obstajajo provizije. Pri svojem delu sem doživel, kako hitro se lahko mnenje politikov spremeni potem, ko so prišli v stik z bankami in interesi gradbeništva.

Kolikšne so vsote, ki jih dosegajo omenjene provizije?
Nekaj odstotkov. Pri investiciji, vredni pet milijard, je to zelo veliko. Za razliko
od Švice, kjer denar praviloma leži na banki, dokler projekt ni oddan, se v
Avstriji zadolžujejo. Kjer so dolgovi, tam so stroški financiranja. In ti znašajo pri dolgoročnih odplačilnih rokih najmanj toliko kot projekt sam.

Kako plačujemo te dolgove?
Z našim zdravjem. Vsak zabetoniran kvadratni meter površine pomeni tudi izgubo pokrajinske in kulturne identitete. Poleg tega primanjkuje denarja za pomembne stvari, npr. za izobraževanje. Gradbeniški lobi je postal tako močan, da v glavnem kar sam odloča o tem, kaj se bo gradilo.

Bomo vrtali v Alpe, dokler ne bo pošel denar?
Saj ga že nekaj časa nimamo več, dolgov pa smo nakupičili za nekaj desetletij. Še vedno gojimo upanje - na žalost tudi strokovnjaki, ki ob tem krepko
zaslužijo in pišejo absolutno vprašljive študije, ki jih potem skupaj z mediji in politiki prodajajo prebivalcem.

Kakšno prometno politiko potrebujemo, da bi se Alpe lahko trajnostno razvijale?
Potrebujemo poštene, neodvisne strokovnjake. Če bi uporabljali znanje, s
katerim danes razpolagamo o mehanizmih delovanja v prometu, ne bi potrebovali megaprojektov. Obstoječi sistem ima ob sodobnem upravljanju in strokovni prometni politiki dovolj kapacitet.

84 odstotkov turističnih potovanj v Alpe se opravi z osebnim avtomobilom. Je turizem brez kakovostno zgrajenih cest sploh možen?
Seveda. Če bi bili turistični delavci bolj domiselni, cest ne bi speljali po dolinah. Posledično bi življenje v dolinah postalo kakovostnejše, obstajal bi interes za izboljšanje lokalnih razmer. Nujno bi se pojavile številne možnosti zaposlitve.
Brez avtomobila so ljudje mentalno mobilnejši.

Ali nas k mobilnosti ne žene naravna potreba?
Zakaj pa bi odšli iz dolin, če so razmere povsod enake? Šele ko se težave pojavijo na kraju samem, se pojavi potreba, da bi se odselili kam drugam. Srečnemu človeku ne moremo prodati ničesar. Če bo turizmu uspelo ustvariti tako vzdušje, potem bomo imeli nepremagljiv potencial: človeka.

Potem pa tudi kot turisti ne bi več potovali.
Bi, vendar ne tako, da drvimo semtertja z zamašenimi ušesi in očmi, uprtimi v vozišče.

Zakaj smo ljudje tako vezani na avtomobil?
Nobeno drug tehnični pripomoček evolucijske pomanjkljivosti človeka, tj. pokončne hoje, ne zmore nadomestiti tako učinkovito kot avtomobil. Telesna energija, potrebna za fizično mobilnost, dejavnik, ki je nujno potreben za ohranitev življenja, je zmanjšana. Ne predstavljamo pa si, kako ogromna je poraba površin in kako neverjetna je količina energije, ki jo požrejo avtomobili. Ko se nam v glavi naseli virus, imenovan avtomobil, vidimo tudi svet kot avtomobil.

Kako pa avtomobil vidi svet?
Nenadoma začnemo dopuščati, da so vozila parkirana na javnih prostorih, kjer bi dejansko moralo prihajati do socialnih stikov in gospodarskih dejavnosti. Kdor širi snovi, ki povzročajo raka in genske okvare, temu bo odvzeta prostost - voznik avtomobila, ki v ozračje spušča velike količine takih snovi, pa se nam zdi nekaj povsem običajnega.

Kako se bomo znebili virusa?
S tem, da bomo preprečili, da bi se le-ta zasidral v celici. Problem so parkirna mesta: oddaljenost do parkiranega avtomobila mora biti večja kot do naslednjega postajališča.

V mestih je to zelo preprosto. Kaj pa v gorskih vaseh?
Gorske vasi so obstajale pred avtomobilom. Ljudje mislijo, da brez avtomobila ni prihodnosti. Prihodnost je samo ena, brez avtomobila! Motorizacija v mestih že nekaj let upada. Ljudje so spoznali, da brez avtomobila živijo bolje. Prebivalci na podeželju bodo za to ugotovitev potrebovali več časa, kljub vsemu pa bodo že kmalu zaznali težave.

Kakšne težave?
Vožnja bo postala predraga. Avto zahteva veliko denarja in usmerja pogled iz bližine v daljavo. Politika to izkorišča in išče rešitve drugje in ne tam, kjer ljudje živijo. Ljudje so na podeželju tako odvisni od avtomobila, da so uničili vse, kar je nekoč obstajalo v vasi: gostilne, obrt, znanje in izkušnje. Marsikatera od vasi je danes samo še spalno naselje ali turistični kraj. Pravzaprav so nezadovoljni vsi, a vendar še vedno en dan v tednu delajo zgolj za avto.
V mnogih alpskih vaseh čez teden vlada mrtvilo. Zaradi cestnih povezav se ljudje lahko vsak dan vozijo na delo v večja mesta. Prav ceste so vzrok za opuščanje dejavnosti na podeželju! Če šibko strukturo povežemo s trdnejšo in izvzamemo odpor med njima, uničimo manjšo strukturo v prid večje. Na avtocestnih priključkih so se naselili mednarodni paraziti, ki so pogoltni na denar, vendar pa nimajo nikakršnih socialnih interesov.

Kako to vpliva na načrtovanje prometa?
Naselje mora stati na lastnih nogah. Potrebuje delovna mesta, imeti mora možnosti za nakupovanje ter šole. Seveda se mora promet še vedno gibati navzven, za kar se uporabljajo javna prometna sredstva. Smiselnih pa je le pet do deset odstotkov današnjega avtomobilskega prometa.

Je mogoče rešitev visoka cena bencina?
Popolnoma nepotrebno je, da bi fizično napačne strukture kompenzirali s ceno. Cena je drugotnega pomena. Z avtomobilom se sploh ne bi smeli voziti. Leta 1990 je popustil most na avtocesti pri Kufsteinu; kljub temu ni bilo večjih zastojev, saj so ljudje presedlali na železnico ali pa so ostali doma.

Alpe so naravna prometna ovira, zato bi po vašem mnenju lahko bile vzorčna regija, kar zadeva trajnostno prometno politiko.
Absolutno. Odpraviti je treba samo napake zadnjih 50 let. To je mogoče storiti sorazmerno hitro. Ljudem je treba povedati: "Alpe so zaprte za voznike v tranzitu". In zadeva je rešena. Ljudje niso tako neumni, da bi poskušali voziti tam, kjer to ni mogoče.

To torej pomeni: vožnja z avtomobilom je možna, a le pod pogojem, da so Alpe končni cilj?
Alpe morajo biti dosegljive, ne smejo pa biti natrpane s parkiranimi avtomobili. Ljudje danes porabijo na tisoče evrov za treking v Nepalu, ker tam pač ni cest. Denar prihaja le, če so ljudje lačni in žejni, ne pa zaradi cest.

Kakšne bodo Alpe leta 2050?
Boljše kot danes - če nam bo le uspelo, da jih osvobodimo nesmiselnih cestišč in parkirišč. Cestišča so danes tako ravna, da bi nanje lahko položili tračnice. Železnica ljudi prisili, da se med seboj pogovarjajo. Rezultat tega bi bile lahko uspešne socialne mreže. Železnica bi v doline prinesla nova delovna mesta. Prebivalci Alp so bili včasih trdoživi, z naravo so ravnali pametno, danes pa so za volanom povsem degenerirani. Upočasnimo korak, da nas bo pamet lahko dohitela.

*********************************************
Virolog mobilnosti in družbeni kritik
Prometni načrtovalec Hermann Knoflacher polarizira javno mnenje s svojimi provokativnimi izjavami, denimo s tisto o "avtomobilskem virusu", ki naj bi našo družbo določal prek našega mobilnostnega ravnanja. Sedemdesetletni "mobilnostni virolog" postavlja na osrednje mesto pešca in priporoča, da se cestišča porušijo, postavijo naj se ovire in odpravijo parkirišča, kajti infrastruktrura, ko je ta zgrajena, dolgoročno spremeni naše mobilnostno ravnanje, je prepričan profesor za načrtovanje prometa in prometno tehniko dunajske tehniške fakultete. Povedano drugače: nove ceste, mostovi in predori povzročajo več prometa namesto manj zastojev. Razlog, da se kljub temu gradijo, je treba iskati v finančnih interesih bank, gradbene industrije in politikov ob podpori medijev. "Visoke hitrosti so postale instrument moči, ki se uporablja zlasti za izkoriščanje ljudi in virov". Zato imajo od hitrih sistemov korist največje kapitalske povezave. "Ker te tudi oblikujejo javno mnenje, jim seveda ni težko, da sistem določajo po lastni presoji in lastnih željah."
*********************************************

Vir: Alpe na odru, št. 94 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4542)