Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Pogumno naproti velikim ciljem - a po pravi poti

Vinschgerbahn

Vinschgerbahn © STA

Misliti velikopotezno je pomembneje kot graditi velikopotezno - So veliki projekti načeloma slabi? Ne, pravi Helmuth Moroder, le dobro je treba premisliti, kakšne bodo njihove posledice. Podpredsednik CIPRE International je bil v vlogi direktorja valvenostanske železnice na Južnem Tirolskem tudi sam vpleten v veliki projekt.
Ko slišimo, da se pripravlja "veliki projekt", se marsikdo od nas razburi. In to povsem upravičeno. Vse prepogosto doživljamo, da se za velikostjo skriva megalomanija. Da bi postavili spomenike lastni pomembnosti, politiki in načrtovalci brezobzirno speljujejo avtoceste skozi naravno pokrajino, pozidavajo cela pobočja za potrebe smučarskega športa, zemljišča
betonirajo s predimenzioniranimi športnimi objekti, ki jih
pozneje nihče ne uporablja niti vzdržuje. Veliko torej ni obzorje duha, velika je le škoda, ki jo taki megaprojekti povzročijo v pokrajini. In v naši zavesti. Ugotavljam namreč, da se, ko se je treba lotiti nečesa novega, zaradi strahu pred megalomanijo pojavlja določena zadržanost.
V času, ko o razmerah na našem planetu vemo veliko več kot kdajkoli prej, je dobro, da se zavedamo posledic, ki ga ima naše početje za naravo in okolje. Projekti na splošno in predvsem veliki projekti naj bi bili do izvedbe upravičeni zgolj, če pomenijo izboljšanje trenutnih razmer v smislu trajnostnega razvoja. A skrb za prihodnost se ne sme sprevreči v duhovno
drobnjakarstvo. S primeri iz moje regije Trentino - Južna
Tirolska želim pokazati, da veliki projekti sami po sebi še niso nekaj slabega in osvetliti pogoje, ki so potrebni za njihovo uspešnost.

Neposredna dodana vrednost
Potem ko so valvenostansko železnico obnavljali pet let, je leta 2005 začela ponovno obratovati s pomočjo sodobne tehnologije. Gre za 60 kilometrov dolgo enotirno regionalno železnico na Južnem Tirolskem, ki je bila ukinjena leta 1990. Z naložbo v višini 130 mio. evrov je bil omenjeni projekt za Južno Tirolsko in dolino Vinschgau/Val Venosta, ki ima 40.000 prebivalcev, zagotovo velik projekt, o katerem se je na začetku precej burno razpravljalo.
Danes, pet let po odprtju proge, pa se o smiselnosti naložbe ne sprašuje nihče več. Proga je pri lokalnem prebivalstvu in turistih požela veliko uspeha, kar je preseglo vsa pričakovanja. Danes na Južnem Tirolskem prenoči vsako leto 200.000 švicarskih gostov več kot pred obnovitvijo proge. Turistični strokovnjaki si to razlagajo z reklamnim učinkom valvenostanske železnice. Povprečno porabi švicarski turist 110 evrov na dan, kar znaša 22 mio. evrov letno, od katerih prejme dežela Južna Tirolska okoli 8 mio. evrov v obliki posrednih in neposrednih davkov. Velik projekt, ki je svoj cilj, tj. uresničevanje trajnostnega razvoja, dosegel tako v ekološkem kot ekonomskem in socialnem pogledu.

Veliki met ali polomija?
Iz zgodovine je znano, da ambiciozni načrti praviloma najprej naletijo na odpor. Ko naj bi bil leta 1887 ob svetovni razstavi v Parizu zgrajen visok stolp, je bila ogorčena vesoljna umetniška in literarna srenja metropole. Govorilo se je, da je "tragična ulična svetilka" onečaščenje, "mračen tovarniški dimnik" pa žalitev za oko - danes si Pariza brez Eifflovega stolpa ni mogoče zamisliti! Ali drug primer: ko je bila leta 1835 v Nemčiji zgrajena prva železniška proga med Nürnbergom in Führtom, je zelo ugledna komisija, ki so jo sestavljali bavarski zdravniki,
opozarjala takole: "Velika hitrost bo pri potnikih nedvomno povzročila obolenje možganov, posebno obliko duševnega nemira, imenovanega delirium furiosum. Če pa potniki hočejo kljubovati tej strašni nevarnosti, mora država zaščiti vsaj gledalce, sicer bodo tudi oni ob pogledu na drveči vlak ravno tako zboleli za isto boleznijo. Zato je nujno, da se progo na obeh straneh obda z visoko in debelo ograjo iz desk". Pri vsem tem je lokomotiva Adler (orel) skozi pokrajino sopihala z ležernimi 24 km na uro!
Novo vznemirja. Ne ujema se namreč z razsežnostmi znanega. To pa je izzivalno. Kljub vsem zgodam in nezgodam v preteklosti bi si morali pogumno zastavljati visoke cilje in se ob njihovem snovanju s pogledom za 360 stopinj okoli sebe povsem zavedati tudi posledic.

V središču pozornosti so ljudje
Pokrajina Trento, kjer živi približno 500.000 ljudi, je predložila projekt, na podlagi katerega bi celotno površino njenega ozemlja povezali s podzemnim železniškim omrežjem.
"Metroland" bi stal dobre tri milijarde evrov. Projekt kaže pripravljenost nosilcev odločitev, da naredijo velik korak naprej. Urediti je treba le še smer tirov. Težko si je predstavljati, da želijo potnike pripraviti do tega, da bi se v lepi alpski regiji, kot je Trentino, v prihodnje premikali le še pod zemljo, kot krti. Poleg tega bi bili s podzemnim omrežjem povezani le najpomembnejši kraji, medtem ko bi bilo podeželje še bolj zapostavljeno, kot je že danes. A vendarle je deželna vlada z omenjenim projektom pokazala, da je pripravljena na spremembo paradigme. Z drugimi besedami: če je v preteklosti razmišljala "širokopotezno" le na področju gradnje cest, želi v naslednjih dveh desetletjih potrošiti zelo veliko denarja za železniški promet. Če bi pokrajina Trento podzemni "metroland" spremenila v pametni nadzemni železniški sistem - iz česar tudi izhajam -, bi to lahko postal eden najpomembnejših in kapitalsko najintenzivnejših velikih projektov na območju Alp, obenem pa tudi eden tistih projektov, ki bi se ga dejansko lahko "na veliko" veselili.
Tretji primer je Bolzano, ki je marca sprejel zelo ambiciozno zastavljen načrt varstva podnebja. V naslednjih dveh desetletjih naj bi opravili energijsko prenovo vseh zgradb, Bolzano bo postal veliko gradbišče. Predvidena naložba znaša okoli milijardo evrov. Izdatki se bodo amortizirali s privarčevano energijo. Projekt je takih razsežnosti, da si je treba kar pometi oči - je nekakšen Eifflov stolp podnebne politike. Morali bi mu izreči dobrodošlico. Morda pa bodo v prihodnosti turisti obiskovali Bolzano tudi zato, ker bo v tem mestu v vsakem pogledu vladalo prav posebno vzdušje. Ali ni celoten projekt uresničevanja trajnostnega razvoja drzen načrt? Od nas zahteva pogum, da tvegamo in se odločimo za napredek. A ne na slepo, temveč ob upoštevanju socialnih, ekonomskih in ekoloških posledic. In prav to je tista veličina, ki jo prihodnje generacije pričakujejo od nas.

Vir: Alpe na odru, št. 94 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4542)
shranjeno pod: