Alpska konvencija izhaja iz zahteve CIPRE, da je treba v Alpah kot občutljivem življenjskem prostoru zagotoviti uravnoteženi razvoj družbe, gospodarstva in narave. Leta 1991 so okoljski ministri alpskih držav in EU podpisali okvirno konvencijo, ki vsebuje splošna načela. Leta 1995 je Alpska konvencija začela veljati v nekaterih alpskih državah, Švica pa je bila skupaj z Italijo že takrat na repu podpisnic in je pogodbenica Alpske konvencije postala šele leta 1999. Leta 2001 je vlada zadolžila parlament, da opravi ratifikacijo vseh izvedbenih protokolov. Potem ko so stranke in gospodarska združenja z neverjetnimi manevri poskušali zadevo zavlačevati in sta si oba parlamentarna domova zadevo podajala sem in tja, je parlament 29. septembra 2010 zavrnil skromen predlog sveta kantonov, da bi ratificirali vsaj tri od devetih protokolov - a uresničilo se ni niti to! Za sodelovanje z alpskimi državami naj bi zadostovala Alpska konvencija, omejevalni protokoli pa naj ne bi bili potrebni.
Tako se je Švica znašla osamljena na mednarodnem prizorišču in tvega, da se bo osmešila. Kar sta, denimo, avstrijski in nemški parlament sprejela soglasno in brez enega samega glasu proti, v Švici po mnenju večine parlamentarcev pomeni nevarnost za gospodarski razvoj v Alpah.
CIPRA bo skrbno preučila, kako naj bi se Alpska konvencija razvijala v prihodnje. Švica bo spomladi 2011 prevzela dveletno predsedovanje Alpske konvencije in takrat se bo pokazalo, kako bo kot pogodbenica Alpske konvencije uresničevala lastno zasnovo sodelovanja, ne pa tudi posameznih protokolov. Dela bo torej veliko, upajmo le, da bodo v Švici besedam sledila tudi dejanja.